OBLJUBLJENA DEŽELA
Maj 2004
»Nono gre v dom!« Še vedno mi v glavi odmevajo te besede, občutek imam, da so svinčene in da se bodo vsak hip razletele. Kako lahko storimo kaj takega temu ubogemu starcu, ki je vedno samo nesebično dajal?! Razprodajal je vsebino svoje duše, vsem nam, nesrečnim sorodnikom, družini, ki je vztrajno hodila k njemu vpijat energijo. K njemu, ki je vedno našel pravo besedo. Tudi takrat, ko je bila prezgodaj ali ob napačnem času izgovorjena, je prej ali slej vedno našla pot do naših src. Znal nas je spraviti in vsi smo ga upoštevali, ne zaradi pokornosti, ampak zaradi občutka pripadnosti in ponosa, da je on naša kresnička, ki se nikoli ne naveliča svetiti v temi. Zapreti njega v dom za ostarele, njega, ki jé in diha s svojo zemljo, od jutra do večera, dan za dnem! Njega, ki ga od Nonine smrti pred petimi leti razveseljuje že to, da je trgatev uspešna, da je letina dobra, da ga tu pa tam obiščemo in da govorimo o starih, dobrih časih. Res sicer je, da njegov smeh ni več tako prešeren kot včasih, oziroma, če dobro pomislim, ga že dolgo nisem videla nasmejanega, sploh videla ne.
Junij 2004
»Nono!«
»Čigava si ti?«
Ves čas obiska sva ponavljala eno in isto, vprašal me je, čigava sem, in ko sem mu odgovorila, karkoli že, je odvrnil: »A ja, ja.« Potem je bil nekaj časa tiho, vmes sem ga spraševala, se opravičevala, na začetku se mi je zdelo, da me posluša, potem pa spet od začetka: »Čigava si?...« Sedemindvajsetkrat. Ne vem, kaj me je bolj prizadelo, to, da me ni niti spoznal, to, da njegovega zgubljanja nisem niti opazila ali to, da sem vse skupaj štela.
Februar 2005
Stanje je bolj ali manj enako. Obiščem ga, ko utegnem, in mu pripovedujem kaj se nam dogaja. Včasih me zamenja za svojo pokojno ženo, mojo Nono, zamenjuje me tudi s kom drugim, osebo iz sedanjosti ali preteklosti, enkrat je prisoten ves obisk, drugič je čisto tiho. Njegovi stavki so vedno bolj nesmiselni, tu in tam pa ima obdobja čiste bistrosti. V enem od teh prebliskov me je vprašal: »Še bereš pravljice?« Ob tem se je nasmejal, kakor se je vedno, ko me je zaradi tega zbadal. Kot otrok sem najraje poslušala pravljice o ukletih princesah, katerih princ na belem konju se je moral preklemansko potruditi, da bi jih osvojil. Ves potek pravljice sem imela natančno določen. Čimbolj pogumno jih je moral rešiti prekletstva, očarati, poljubiti, vzeti za ženo in priseči večno ljubezen. Nono mi teh pravljic ni hotel pripovedovati, izmišljal si je vse mogoče druge, vendar sem jaz zahtevala svojo zgodbo in tako me je postavil pred dejstvo, ali poslušam njegove zgodbe ali pa se naučim brati in si jih berem sama. Tako sem se naučila brati. Z namenom, da mu kljubujem, sem vedno znova prihajala s knjigo, ki mi je bila všeč, v roki in še vedno prosila, da mi jo prebere, vendar ni nikoli privolil. Ta igra med nama je trajala kakšno leto, nato sem začela hoditi v šolo in ga nisem več tako pogosto videvala, pa tudi pravljic nisem več nosila s seboj, vendar me je vsakič, ko sem prišla, vprašal: »Kje je pa pravljica?« Počasi sva oba na to pozabila. Ko sem hodila že v srednjo šolo, sva se enkrat o tem pogovarjala, takrat sem mu prvič zaupala svoje rosne srčne težave in ko sva med pogovorom skupaj ovrgla pojem princa na belem konju, takrat je fraza »Še bereš pravljice?« postala neka srčna vez, neko zaupanje med dvema osebama, ki sta si dovolj blizu, da si to povesta in, v mojem najstniškem primeru, dovolj daleč, da sem to lahko storila brez omejitev.
Tega se je spomnil! Še jaz sem na to skoraj pozabila, brez demence. V teh redkih primerih je lesk, ki naredi njegove oči spet žive, dovolj, da se zavem, da je vredno vztrajati in upati. Takrat pride na površje spet tisti nagajivi, hudomušni človek, ki je vsem vnukom šepetal, kje Nona tokrat skriva nutelo, tisti Nono, ki so ga oboževali vsi otroci, ki so kadarkoli sedeli na njegovih kolenih, poslušali zgodbe in se prepustili cvilečemu žgečkanju …
December 2005
Stanje je slabo. Zdaj ga obiskujem vsak teden. Med enim od prebliskov mi je zaupal, da ga je strah. Da se znajde v neznani sobi in se ne spomni, kaj tam počne. Govoril je o nemoči, o želji, da bi vse skupaj končal, govoril je o obljubljeni deželi, Noni, o nas, njegovi zemlji, njegovem domu, neprenehoma me je objemal in obljubiti sem morala, da ne bom nikomur povedala kaj doživlja. Kot da tega ne bi vedeli! Ne morem zadržati solz in prikriti besa, preveč boleče je to neustavljivo hiranje, ugašanje na obroke. Ne zdržim več, ne zmorem ga več gledati takšnega. Ne bom več prišla, pretežko je …
April 2006
Število obiskov v domu sem zelo zmanjšala. Nono niti več ne posluša. Nepremično zre v praznino, njegove oči so mrtve. Sestre pravijo, da včasih še kaj pove. Včasih začne koga klicati, včasih vpije, tudi poje, ob različnih časih dneva, ampak vedno manj … Utvar si ne delamo več. Umrl je že zdavnaj, le njegovo krepko, kmečko srce tega noče razumeti. Vsi upamo, da se bo čimprej rešil. Takšno življenje ni vredno počenega groša, ne zanj, ne za nas, njegove bližnje …
September 2006
Danes te bomo pokopali. Poslovili smo se že zdavnaj. Kljub temu, da vsi vemo, da je tako najboljše, ne moremo prikriti bolečine in strašne izgube. Molče sledimo sprevodu, oči se utapljajo, vsak podoživlja svojo zgodbo s teboj in tako te spremljamo na zadnji poti. Kam si odšel, Nono? Kam si odpotoval že pred dvema letoma? Si zdaj srečen? Se ne bojiš več? Je Nona s teboj? Si našel svojo obljubljeno deželo?