Ksenja Babič Benedik

PISALO SE JE LETO 2109


Ko je odprla oči se je zazrla v strop. Prva misel, ki jo je obšla, je bila, da nikoli ni pomislila, kaj je prva stvar, ki jo zjutraj pogleda. Nikoli ni razmišljala o tem. Le zakaj ne? Je to pomembno? Kako da sploh razmišlja o tem?

Prevzel jo je čisto neznani občutek. Nenadoma se ji je zazdelo, da se ji vidni kot veča in vidi vse v čisto drugačni luči. Spreletel jo je srh. Kljub temu se je počutila tako dobro kot še nikoli v življenju. Preplavljala jo je brezmejna radost in ravno ko je čutila, da končno spoznava nekaj, kar je nad njo, neko absolutno resnico, je občutek minil…

Pohiteti mora. Danes mora priti prej, saj vedno zamuja.

Ne more se soočiti s tem, da odhaja. Že sama misel, da ne bo šel nikoli več mimo nje, ji je izzvala bridkost, krč     v želodcu. Ne more si predstavljati dneva brez njega, kaj šele mesece, leta! Kako neki bo preživela brez tistega pričakovanja, da bo ta dan nekaj drugače. Da ne bo samo prišel in jo zabaval že z svojo prisotnostjo, ampak jo prijel in odpeljal v neznano. Že samo možnost, da bi se lahko to zgodilo, bi bila dovolj, če bi le ostal. Ampak odšel je, za vedno. Okus je grenak in ostal bo takšen …

Med hitenjem in trpkostjo ji prekriža pot mož v sivi obleki. »Oprostite,« je bilo edino kar je bila sposobna izdaviti, ko se je zaletela vanj. »Zberi se,« si je zabrusila. Noge je niso ubogale, zdelo se ji je, kot da se je znašla sredi morečih sanj, ko tečeš in tečeš in si še vedno na istem mestu. Bolj ko se trudiš, bolj se pogrezaš, več rešitev kot iščeš, več vrat ostane zaprtih.

Le kaj se dogaja z menoj, je pomislila, ko se je znašla sredi mesta in se zaletela v neznanca v sivi obleki. Za trenutek se ji je zazdelo, kot da se ji je to že zgodilo.

Nekako moram naprej, je pomislila, ko je tavala med ulicami in se kar naprej izgubljala in izbirala daljše poti. Nič ne bo, ne bo več možnosti, da ga še enkrat ošine s pogledom, da začuti njegovo podobo, da poboža njegovo senco, da začuti moč, ki jo povzroča njegovo gibanje, ko vstopa v njen prostor. V svoj prostor ga je spustila takoj,  ne da bi pomislila ali jo njegova prisotnost sploh moti. In potem je ostal tam nekje blizu nje, tako blizu, da je dotik postal že nekaj čisto običajnega, da je jutranja vljudnost postala več kot rutina in da je njegova odsotnost povzročila praznino. In zdaj se mora z njo soočiti. Kako ji je žal, da mu ni razodela svoje ljubezni, kljub temu, da je mislila, da on ne čuti tako. Tako bi imela vsaj zadoščenje, da je storila kar je bilo mogoče. Ampak preveč jo je bilo strah. Strah tistega, kar je že vedela, a si ni hotela priznati. Strah pred tistim dokončnim ne. Tako ji je ostajalo vsaj upanje, zdaj pa še tega ni več …

Paziti mora, moški v sivi obleki na kolesu bi jo skoraj podrl.

Spet se je znašla na začetku, na vrhu prometne poti, tik pod svojim domom. In tedaj ga je zagledala, čisto na dnu ulice. »Saj ne more biti res!« Počasi se premika poti njej, ljudje okoli njega izginejo. Čas se ustavi. Na dnu ulice     je še vedno on, njegova podoba se ji približuje kot v počasnem posnetku, lahko spremlja gibanje njegovih las, celo obraznih mišic, počasi, zelo počasi. Nikjer ni več nikogar, le on se ji približuje in njeno telo drhti. Svet se zavrti okoli nje, ljudje izgubljajo podobe svojih teles, on  se ji približuje v svoji naravni velikosti in ona končno dojame, da je že pri njej, čeprav se ji je še malo prej zdel še tako daleč. Šok je tako močan, da se ji zdi, da se ji je srce kar naenkrat ustavilo in ostane brez besed. Zmore le še bedasti nasmešek. »Kaj pa ti tukaj?« je vprašala, ali se ji je samo zdelo, da je sploh kaj rekla? 

»Tebe iščem, že celo jutro.« Njegov glas je spet ustvaril ljudi, vendar je ozračje še vedno naelektreno. Na vsak način se trudi, da bi spustila glas iz sebe, vendar je zamrl med poskusom in izdahnila je samo slaboten ghh … Iz zadrege jo je spravil on: »Nikamor ne grem, dokler ti ne povem, kaj vse mi pomeniš …« 

Zavrtelo se ji je, nenadoma ni več čutila tal pod nogami, nepremično je stala in vpijala vsako njegovo besedo. Od sreče bi se lahko še razpočila, ko se ji je približal, da bi pobožal njeno lice, se je samodejno umaknila za usoden korak. Začutila je strašno bolečino in zaslišala njegov presunljiv krik: »Neeeeee!« Zaznala je vonj zažgane gume in v avtomobilu, ki jo je ravnokar povozil, je za trenutek opazila zdaj že znanega moškega v sivi obleki. Nadnjo se je zgrnila gruča ljudi in zadnja stvar, ki se je spominja, je njegov od groze spačen obraz, ki še vedno kriči »Ne, ne!« Potem je bila le svetloba in njegova podoba …


Naslednji dan

Ko je odprla oči se je zazrla v strop. Prva misel, ki jo je obšla, je bila, da nikoli ni pomislila, kaj je prva stvar, ki jo zjutraj pogleda. Nikoli ni razmišljala o tem. Le zakaj ne? Je to pomembno? Kako da sploh razmišlja o tem?

Prevzel jo je čisto neznani občutek. Nenadoma se ji je zazdelo, da se ji vidni kot veča in vidi vse v čisto drugačni luči. Spreletel jo je srh. Kljub temu se je počutila tako dobro kot še nikoli v življenju. Preplavljala jo je brezmejna radost in ravno ko je čutila, da končno spoznava nekaj, kar je nad njo, neko absolutno resnico, je občutek minil …


Naslednje leto

Ko je odprla oči se je zazrla v strop. Prva misel, ki jo je obšla, je bila, da nikoli ni pomislila, kaj je prva stvar, ki jo zjutraj pogleda. Nikoli ni razmišljala o tem. Le zakaj ne? Je to pomembno? Kako da sploh razmišlja o tem?

Prevzel jo je čisto neznani občutek. Nenadoma se ji je zazdelo, da se ji vidni kot veča in vidi vse v čisto drugačni luči. Spreletel jo je srh. Kljub temu se je počutila tako dobro kot še nikoli v življenju. Preplavljala jo je brezmejna radost in ravno ko je čutila, da končno spoznava nekaj, kar je nad njo, neko absolutno resnico, je občutek minil …


Leto 2109


Ko je odprla oči se je zazrla v strop. Prva misel, ki jo je obšla, je bila, da nikoli ni pomislila, kaj je prva stvar, ki jo zjutraj pogleda. Nikoli ni razmišljala o tem. Le zakaj ne? Je to pomembno? Kako da sploh razmišlja o tem?

Prevzel jo je čisto neznani občutek. Nenadoma se ji je zazdelo, da se ji vidni kot veča in vidi vse v čisto drugačni luči. Spreletel jo je srh. Kljub temu se je počutila tako dobro kot še nikoli v življenju. Preplavljala jo je brezmejna radost in ravno ko je čutila, da končno spoznava nekaj, kar je nad njo, neko absolutno resnico, se ji je zazdelo, da je to že doživela …



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net