Ksenja Babič Benedik

PREŠA


 Šele ko nas stiskajo, dajemo od sebe najboljše, šele ko nas postavijo pod prešo, začnemo razmišljati, iz katerih kotičkov telesa bi lahko še kaj izvlekli, katere besede  bi lahko izrekli, kaj bi še lahko storili, takrat nas vodi   neka primarna gonilna sila, sla po preživetju, magična notranja moč, ki nas privede do tistega končnega dejanja,  neprepoznavnega, takega, ki si ga nikoli ne bi prisodili, dejanja, ki smo ga storili sami, vendar vseeno ni del nas     in sploh ni rečeno, da potegnemo ven najboljše, lahko prikličemo tudi tisti temni, neznani del nas, tistega, ki ga   pri drugih tako zaničujemo in ocenjujemo, lahko morimo, ljubimo, žalimo, rešujemo, sovražimo, posplošujemo, lahko ustvarimo mojstrovino, lahko pa kljub vsemu ostanemo samo mi, vse je odvisno od moči preše, če je dovolj močna za umor, če te stiska do grla in še malo čez, kot mi je pripovedovala oseba, ki mi je zelo blizu, ko so se znašli v jarku sredi Gospića, oni, vojaki, ki so v imenu naroda služili obvezno vojsko ob nepravem času, stisnjeni, prestrašeni, človeški, MUP-ovci na drugi strani, ravno tako prisiljeni, ravno tako prestrašeni, so začeli streljati nanje in v tistem trenutku niso premišljevali več kaj je dobro, kaj slabo, kaj bi teoretično lahko storili v takem trenutku, ampak so se samo skrili, iztegnili roke z orožjem iz jarka in streljali na slepo, seveda so koga ubili in niti približno niso tega opazovali ali celo merili, glav niso niti dvignili iz jarka, ne zaradi žalosti ali spoznanja, da bi lahko ali da so koga zadeli, ampak ker jih je bilo preveč strah, da bi kdo zadel njih, ta preša je bila dovolj močna in je iztisnila najslabše in prav lahko si predstavljam preizkušnje v katerih se iz večine ljudi iztisne prav to, nagon po preživetju, ne glede na nazore in načela, samo goli instinkt, ne morem si predstavljati, kaj bi sama storila, če bi me sprešali tako globoko …; lahko tudi ljubimo, in tudi v ljubezni nas lahko stisnejo tako, da cele dneve prepevamo, čeprav vemo, da smo brez posluha in nas to sploh ne moti, takrat se slišimo enkratno in se nam zdi, da nas tudi okolica tako sprejema, da vsi pojejo z nami, cel svet dojemamo drugače, ta preša je zelo prijetna, vendar nas preša ljubezni odnese lahko tudi v drugo skrajnost, ko moledujemo, ponižujemo sebe, druge, zahtevamo, ne prenašamo, nočemo razumeti, omalovažujemo stvari, dejanja, ki jih običajno obožujemo ali vsaj odobravamo, kaj vse lahko naredimo pod to prešo, ki nas prisili, da zaradi ljubezni ali vsaj v njenem imenu iztisnemo iz sebe naj- boljše, lepše, grše, slabše, večje, manjše …; lahko žalimo, zato ker smo bili sami užaljeni, lahko žalimo, ker s tem sproščamo notranje strahove ali se potem počutimo pomembnejše; lahko tudi rešujemo, postanemo junaki, rešimo otroka, ljubljenčka, dragocenost iz deroče reke, kljub temu, da ne znamo plavati, podamo se v gorečo hišo in ne rešimo ničesar, vendar je že dejanje samo vredno učinka preše, lahko pa se spremenimo v žabo, ki je nasedla škorpijonu, ko je tudi sam čutil pritisk preše in jo prosil, da ga popelje čez reko, ter jo pičil nekje na sredi, kljub temu, da ji je obljubil, da tega ne bo storil, in s tem utopil tudi sebe …; lahko sovražimo ali zasovražimo, lahko se nam to zgodi pod težko prešo, ko enostavno ne zdržimo več, lahko zasovražimo dejavnost v kateri blestimo, prijatelja zaradi drugih prijateljev, kopanje zaradi pene, ki  te draži, starše drugih otrok zaradi svojih otrok, lahko pa  to naredimo pod lahkotno prešo lastnega nemira, bolečine, negotovosti, ko se ne moremo sprijazniti, da ne moremo dohajati, ko spoznamo, da je bitka zaman, ko smo skoraj blizu sprejemanja samega sebe, pa se še vedno ne vidimo; lahko tudi posplošujemo, predalčkamo, zasmehujemo, uničujemo, spoznavamo, ustvarjamo, mučimo ... vse je odvisno od teže prešanja, od tokov, naključij, ki te vodijo skozi njo ... 


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net