SPOMIN

Večkrat mislim nate, Tina.

Sedaj, sredi zime, ko svinčeni zvon prekriva vso poljano. Spomladi, ko mačehe začudeno odpirajo rumene oči. Poleti, takrat, ko vsenaokrog poje življenje. Jeseni, ko vrane z zateglimi klici krožijo nad polji v širokih, vedno daljših lokih.

Mislim nate, ko prižigam svečko tvojemu sosedu nad zamrzlo zemljo in takrat, ko rujem iz prsti zeli, ki so bujno pognale kar tako, same od sebe. Kruta je moja roka, Tina, puli in ravna, pusti živeti tu in uniči tam …, vrže na kup vse, kar naj odmre, prilije vode, vir življenja vsemu, kar naj živi. Tudi človek je krut, bolj krut od narave same. In ob takih mislih se mi zazdi, da stojiš ob meni, čutim tvojo prisotnost. 

Nikogar ni … Nekoč je prihajala sem mlada žena. Prinesla ti je šopek in ga skrbno položila k vznožju. Dolgo je stala tam, molčeča in negibna. Visoka, zravnana kot kip.

Kako dolgo je od takrat … Ne vem, nočem preštevati krogov letnih časov. A glej, čas je odnesel tudi drobno deščico z imenom in s tistimi številkami, ki so si tako zelo blizu. Niti eno leto ni preteklo …

Vem, da ti je ime Tina. Zemlja je skoraj izravnana, zelena preproga pa živi, gosta, lepa kot nikjer drugje.

Odhajam. Daleč sem že. In moja odločitev, kje je? Ne, svečke ti tudi danes nisem prižgala, tiste drobne luči življenja.

Bila si dih, življenje, ki se je začelo,

in prvi jok in prvi smeh

in molk, tema

in vse, o vse je izzvenelo.