MLADOST V NEKEM SLOVENSKEM MESTU

Sem res tu? Je to moja stara ulica? se tolikokrat vprašam, ko se znajdem v njej. Ni dolga, je le odcep široke ceste, ki vodi iz središča mesta daleč v predmestje in se izlije na avtocesto, ta pa pelje na sever dežele. Ulica, kratek stranski rokav, je bila od nekdaj bližnjica za tiste, ki se jim je mudilo na vlak, za one, ki so si prišli ogledat slovensko prestolnico od kdove kod, in so tu, ob klepetanju in klicanju v vseh mogočih narečjih in jezikih, počasi lezli iz avtobusa, čez nekaj ur pa so se še bolj klepetavo vračali. Bila je pripraven prehod v Center za prebivalce iz soseščine. In pozabljen je že tisti čas, ko so  po tej poti drobile gospodinje. Ob enih popoldne so hitele s pletenimi peharji, pokritimi z belimi prtiči, v pekarno na široki cesti in se ob treh vračale z lepo zapečenimi štrucami. 

Leta so minila in ulica je postajala vse bolj pripraven pristan za avtomobile, ki so dolge ure čakali lastnike, da se vrnejo z nakupov v mestu. Nepomembna mala ulica, le kdo je vedel za njeno ime?  

Stranski tok življenja v mestu. Otroci smo se kar na cesti igrali z žogo, se lovili in se izmikali v igri med dvema ognjema. Ko smo malo zrasli, smo s kolesi vijugali gor in dol, se vozili brez rok … Bili smo imenitni! 

Visoke sive hiše so še vedno take, kot pred leti. Tesno se držijo druga druge, kakor bi se postavile v obrambo času, s svojimi pravokotnimi okni pa strogo gledajo na vse, kar se dogaja tam spodaj. Izognem se curku, ki se zliva z ene od streh in se skoraj zaletim v skupino fantov. Glasno diskutirajo, mahajo z rokami in odhitijo dalje. Vem, prihajajo iz K4, iz stavbe, ki je dala ulici sloves, jo napravila poznano po vsej deželi. Pravokotna, toga stavba, zgrajena med obema vojnama, je najprej služila kot samostan. Še vedno ima kapelico in imela je dvorišče in majhen zelenjavni vrt. »Nuna belo ruto ima«,  je bil menda moj prvi stavek, ko sem skozi okno v pritličju radovedno opazovala dogajanje tam nasproti. In ko sem bila malo večja, me je zjutraj prebudilo kričanje fantov, »učencev v gospodarstvu«, ki so se v zgodnjih urah odpravljali v delavnice. Popoldne so se lovili in divjali po dvorišču. Samostan je postal internat za bodoče obrtnike in vajencem sva z babico pravili »srake«, saj so se vedno strašno drli.

Obrti so propadli, hiša je samevala … nekaj let. Potem pa so izvedeli zanjo študenti in naselili v dijaških sobah in pisarnah svoje organizacije. In zrasel je disko, klubska soba, bife, plesna dvorana, dvorana za predstave …, tam, kjer smo imeli nekoč nastope za prvi maj in za praznik republike. To je bilo v tistih starih »eksotičnih časih«, pravi moja hči. Ja, takrat, ko smo na koncu ulice, v leseni lopi, otroci dobivali vsakodnevno malico: skodelico kakava in kos kruha z oranžnim sirom ali pa debelim kosom salame. Zdenka s terena nam je nalivala kakav iz velikega kotla in vsak od nas je poleg hrane dobil še njeno prijazno besedo.

Na drugi strani zaslišim živahno čebljanje. Študentke s šopi skript vstopijo v sosednjo hišo. Stara ulica je postala ulica študentov, ugotovim vedno znova. Kar zavzeli so jo. In ona, kako se vendar počuti v tej novi vlogi?

Pogledam navzgor, navzdol ... Resne, še predpotresne stavbe so si nadele nakit, izveske z velikimi črkami, pravokotni in ovalni izveski vseh barv, ki mimoidoče obveščajo, da je v tej hiši potovalna agencija, študentska organizacija, neko društvo, forum, filmski studio, informativna pisarna, zdravnik internist, zdravnik alternativne medicine, pub, italijanska špageterija, kafé, zbornica, arhivi, odvetniške pisarne … Stare gospe so si nališpale siva pročelja za sodobne posle ... Pa jim to pristaja?

Spet se mi bliža skupina študentk. Pogovor je razburjen, ujamem, da razpravljajo o prvih izpitih. Brucke, se nasmehnem. Čisto najstniški videz je dobila naša ulica. Končno, vseeno bolje, kakor zatočišče upokojencev. Toda kje so stari prebivalci, vsi, ki sem jih tako dobro poznala? Ni jih, odšli so, se odselili … Že pred leti, pred desetimi, dvajsetimi leti.

Stopim na cesto, skoraj padem v globoko lužo. Pridrvi taksi - le od kod se je vzel - in me v velikem loku obrizga do ramen. Samo še tega je treba, se jezim. Lep sprejem po tolikem času.  Pa še ta šprickahla!

Šprickahla! Saj res, pozabila sem že nanjo. Kaj sem tudi jaz že stara? Kakšno veselje smo imeli z njo. Avto, ki je čistil ulice, se je prikazal navadno ob sobotah popoldne. Čakali smo nanj, včasih prav nestrpno, in se pripravili na igro. Za to priložnost nisi smel imeti na sebi lepe obleke, niti predolgih hlač ali krila. In prišla je, pojavila se je na vogalu, velika siva mašina, ki je iz svojih ust in nosnic brizgala vodo. Curke, najprej drobne, brizgi pa so naraščali, postajali vse močnejši, daljši. Tekli smo proti vozilu. Počasi, dostojanstveno se nam je bližalo. Oblil nas je curek, nato še eden, močnejši. Zavriskali smo in odskočili na pločnik. Kdo je bil najbolj pogumen, da je do konca kljuboval moči vode, mrzlemu bičanju mokrote?

»Šprickahla! Šprickahla!« smo vpili, tekali za vozilom, ga spremljali v dolgih skokih, ga prehiteli, se postavljali spredaj, se mu nastavljali, da nas je oblil z močnejšimi curki … Velika žival je brizgala, bljuvala, metala vodo. Da je notri človek, ki nam je nagajal, prav tako, kakor smo nagajali mi njemu, na to nisem pomislila. Bila je velika popoldanska zabava. Čeprav sem bila sramežljiv in nič kaj pogumen otrok, mi je bila ta igra v posebno radost.

»Če so se spravili čistit ceste, bo jutri gotovo dež,« so negodovale naše mame.

Spet drobni koraki. Zavijejo naravnost v našo hišo. V visoko trinadstropno stavbo sredi ulice, ki se stika z ostalimi tremi, še malo bolj priletnimi sivimi damami. Čas kosila je in študenti gredo v italijansko špageterijo na kosilo za bone. To pove tudi bahav izvesek ob starih secesijsko okovanih vrati. Vstopim v dolgo, obokano vežo. Sprejme me, kot vedno, s svojim hladom. Ne grem na špagete, pomislim, ko stopam navzgor.

Imenitna italijanska restavracija! V stari pralnici je, tam, kjer so nekoč, ja sedaj je že nekoč, gospodinje iz hiše »imele žehto«, kuhale rjuhe v velikih kotlih na vzidanem štedilniku na drva, vztrajno drgnile manjše kose na velikem ribežnu in izpirale v dolgem koritu ob steni. Študenti bi se mi smejali, če bi jim to pripovedovala. To sploh še koga zanima? Nikogar! Jaz, dinozaver, se vračam v svoje staro bivališče …

Morda pa bo nekoč zanimalo kakšnega etnologa. Hčerka mi je pred nekaj dnevi pripeljala kolegico. Nikogar nista našli, ki bi znal pripovedovati o starih otroških igrah. Starih? Ja, takih ki se jih otroci ne igrajo več. »Povej nama, kako ste se igrali vi! Opisati morava za seminarsko nalogo.«

Pripovedovala sem o igri škarjice brusit, o igri klavirčki, pa o ali je kaj trden most, o prišla majka s kolodvora, gnilem jajcu, kozi klan, (nikoli si nisem zapomnila pravil),  zemljo krast,  med dvema ognjema … Kaj sodi vse to res že v muzej?

Korak mi zastane sredi stopnišča. Pogledam skozi okno, skozi veliko, tridelno okno, ki se diagonalno spušča. Nikomur več ne pade na pamet, da bi se drsal po njem. Na dvorišču, za mizicami restavracije, stoji drevo. Stara platana. Še vedno stoji, obrezana, okleščena, požene vsako pomlad velike liste, ki so me vedno spominjali na dlan s prsti, in nove, šibke vejice. Koliko je stara? Ne vem. Starejša je od mene. Njene sestre, stala je nekaj metrov za njo, sredi dvorišča, že dolgo ni več. Med obema se je bohotila visoka skladovnica drv. Vsako leto nova. Otroci smo zlezli na drva, svobodno hodili po njih in se od tam povzpeli na drevo.

»Ne smete plezati na drva, lahko se kateremu kaj zgodi!« so nam vedno znova in znova grozili starši. Nismo jih poslušali. Drva so bila imenitna stvar: okrog njih smo se lovili, se za njimi skrivali, po njih plezali, vrh njih smo imeli stanovanje in deklice smo se tam igrale s punčkami … in bila so stopnice v drevesne višave, tja, kjer si začutil nebo in bi se skoraj lahko dotaknil oblaka. In sonce je skozi listje sijalo drugače, kakor doli na tleh.

Pozvonim pred vrati v tretjem nadstropju. Pogledam dol, na dvorišče. Ne, to ni več dvorišče. Dolga, enonadstropna stavba na sredini nam je že davno vzela dvorišče in vse, kar je bilo na njem, platano, majhen vrt ob zidu, veliko leseno barako: le revna kočica tam v kotu kljubuje času. Kdo le stanuje v njej? Tja so se vedno naselili kakšni reveži, brezdomci. Nekatere sem poznala, drugih ne. Vse se je spremenilo. Tudi jaz? Spet zaslišim vesel klepet. Prihajajo od kosila. To je dobro, hiša me ne sprejema z molkom. Tudi to je nekaj. Že dolgo nisem več otrok iz pritličja, tisti, ki je hodil v hišo in iz nje kar skozi okno dnevne sobe. Pa vendar, danes se mi zazdi, da me je stara gospa sprejela z rahlim nasmeškom.