VPRAŠANJE ANGELU 

                            Ti sreče poln, radosti in svetlobe

                                                Charles Baudelaire

        Kdo si?

Si bitje, si duh,

bolj lahen kot dim,

bolj zračen kot dih?

Duh tistega, ki je živel,

kdo ve kdaj in kdo ve kje?

Duh onega, ki bo živel,

kdo ve kje in kdo ve kdaj?

Si misel, zamisel,

si blodnja, fantazma duha le kipečega,

resnice plod,  mar tkivo sveta si nesnovnega,

zrcalo neskončnosti, večnosti temne odsev?

    Kakšen mar si?     

Misel mi vrta, išče v spominu tvojo podobo.

Krilata devica v odelu vetrovnem,

fant v moči mladostni,

v lepote milini,

poln uma iskrivega?

Otrok si, igraš se sredi večnosti trat?

To kažejo slike na stenah, na platnih,

davnih dni priče, novih so časov odsev …

Si mož ti vrl, si mar žena,

stvarnika vsega otrok?

Kdo ve? 

A vsakdo ve: poslan si, da tolažiš,

tešiš bolesti ženam in možem,

otrokom daš zavetje, v sen zaziblješ jok,

z upa žarkom bolno dušo ožariš.

    Od kod prihajaš? Kam te nosi pot?

Vršiš mar po neba poljanah, 

krožiš nad Zemlje prostranstvi,

stopiš še v dom človekov in sežeš v duš globine,

in v brezna temna pod zemljo, kaj tudi tja zaideš?

Ti vidiš vse, to pravijo, vse veš, poznaš,

a razodeni mi skrivnost: Kje dom imaš?

Je dvor tvoj bolj svetal kot sonca žar?

Resničen ali plod le naših je utvar?

Vprašanja vse bolj blodijo v neznano,

v zablodi tava duh.

Si živ, resničen,

in kaj, če te sploh ni,

na nebu širnem, v stvarstvu tem?

In če te ni, kje vendar si?

    Si? Nisi? Nisi? Si? 

Si. Veš, upanja brez tebe ni,

molčeče, prazno je nebo. 

Zato te prosim, v uri tej samotni,

pridi kakor senca,  

žarek spusti svoj na bolno to glavo.

In glej, le to te vprašam,

daj, razkrij mi uganko to:

Si bil ti tisti Veles,

ki v omami sna je stopil k meni,

nek dan, saj dolgo ni tega,

v dvorani hladni, sredi belih mož?

*Veles -  bog podzemlja