AZRA

»Kako je z Azro,« sem vprašala, ko sem vstopila v dolgo, sivo stavbo na koncu vrta.

»Dobro,« je odgovorila mlada vzgojiteljica. »Samo, noče se družiti z deklicami. Tako otročja je.« 

»Pa saj ima komaj sedem let. In ne zna jezika,« sem pojasnila.  

»Vseeno. Druge deklice so radožive, smejejo se, ona pa je tako čudna.«

»Ali še vedno joka?« sem silila. 

Azra je jokala in jokala, štiri dni, odkar smo prišli v ta kraj. Hlipala je, domov hoče, takoj domov.  

Domov? Nihče je ni vprašal, kam vendar? V Bosno? Tam je bila še vedno vojna. V Ljubljano? V barako, kakor večina beguncev? Postala je problem vse skupine. 

»Pa tako si je želela v kolonijo,« so pripovedovali starejši otroci.

Ravnateljica se je odločila: Azra je šla k mlajšim otrokom, k »Francozom«. Niti eden od njih ni bil zares Francoz, bili so otroci priseljencev, Alžirci, Maročani, Malijci, Kanadčani …, neverjetno agresivna mladež, spogledljive male gospodične. 

Nekdo se bo moral ukvarjati z malo Bosanko. Kaj pa tista starejša spremljevalka? Mlajša se je lepo vključila, vzgojitelji so jo takoj sprejeli medse. Starejša pa tako in tako nima nič dela. Je prevajalka? Vzgojiteljica? Saj nima izpita! Naj se ukvarja z Azro, jo tolaži, ji prevaja potek iger…

In šla sem, kamor so me dodelili. Osebna Azrina tolažnica. Ne, jaz že ne bom prava za to delo. Bolje, da kar danes spokam in grem domov. Takšne Francije si že nisem predstavljala! 

Stopila sem v spalnico. Bila je prazna, deklice so se že zbrale na hodniku, pripravljene na odhod v naravo. Ne, tam pri oknu, čisto ob steni,  sem zagledala postavico. 

»Dobro jutro, Azra! Kako si? Si dobro spala?« 

Kar preveč sem se trudila, da bi bil moj glas miren. Mala se je zdrznila: »Si prišla?« me je  pozdravila, skoraj veselo. »Čakala sem te.«

»To je že bolje,« sem pomislila. »Mogoče se pa danes ne bo ves dan cmerila.«

»Ne boš šla ven? Gremo v gozdiček.«

»V gozdiček, ja! Tako rada gledam drevesa.« Oči so se ji zaiskrile. Obrnila se je k meni: »Veš, zjutraj sem vstala, ko so druge še spale. Šla sem k oknu in gledala liste na drevesih, ki so šušteli, travo, ki se je upogibala v vetru … Tako rada gledam veje dreves in poslušam kako šumijo listki.«

Pogledala sem jo. Je to tista jokica, ki je ves dan topotala z nogami in cmihala, da hoče domov? Nehote sem se zagledala v drevje pred oknom. »Jaz tudi,« sem skoraj sramežljivo priznala. »Pojdi, greva, da ne bova zadnji!«

Vzgojiteljica je pripravila presenečenje. Prinesla je kamero, tisto dopoldne smo imeli filmsko vzgojo.

»Deklice bodo posnele druga drugo. Smejale se bodo, se šalile, se zvijale, delale smešne  grimase. To bo nekaj posebnega. Naj bodo vesele in naj to tudi pokažejo! Povejte Azri!«

Prevedla sem ji. »Ne bom,« je bil njen odgovor. 

»Naredili bomo pravi filmček,« sem ji razložila. »Tudi tebe bomo posneli, igralka boš.« 

»Ne bom!«

»In snemala boš!«

»Kaj bom snemala?«

»Saj sem ti povedala. Posnele boste druga drugo, kako se smejete, plešete, se zvijate, se šalite, skratka, delate vse mogoče špase.«

»Jaz ne bom!«

»Posnela boš deklice, kako se igrajo in one bodo posnele tebe,« sem vztrajala.

»Nočem!«

»Kaj bi pa vendar rada!« Minevalo me je potrpljenje. Tudi jaz sem si želela, da bi imela čim prej kamero v rokah. Tamala pa komplicira!

»Saj sem ti rekla! Rada gledam liste in veje, ki se pripogibajo v vetru in cvetlice in travo, ki šumi. Ne maram njihovih spačenih obrazov!«

»Prav, bova pa posneli drevesa in travo in cvetje.« Tudi mene je bolj zanimala narava.

Naredili sva kratek načrt. Predstavila sem najin namen. 

»Kakšen zamorjen film pa hočete narediti? Ali ne razumete, gospa, otroci so nekaj veselega, smejejo se, radi se šalijo, uživajo, če se gredo klovne. Otroci so radostni, nimajo še izkušenj odraslih,« me je poučila vzgojiteljica. Po starosti bi bila lahko moja hči, jaz pa sem bila zanjo stara nergačka, ki ne dovoli otrokom, da bi bili veseli.

Azra pa je trmoglavila svoje: »Pojdi z menoj, ogledali si bova drevesa, ki jih bova posneli.«

Počakali sva, na piš vetra. Veje so zaplesale in tisoč listkov je zašumelo. Trava je vzvalovila kakor jezero in ivanjščice, bele čolničke, je nosilo sem in tja po valovih …

»Vidiš, to bi rada posnela!« mi je veselo rekla. »Jaz tudi,« sem priznala. »Ampak ne smeva se preveč oddaljiti. Jih bova že kako ukanili. Pojdiva pogledat kaj delajo.«

Res, snemanje je bilo že v polnem teku. Deklice so se smejale, se spogledovale, se pačile, se zvijale, vile roke, krožile z boki, migale z ritko … Kako dobro so to znale male Arabke! Bile so ljubke, naravne tudi v grotesknem prenarejanju.

Kljub vsemu nama je, na skrivaj, uspelo posneti ples narave. Liste, ki so šelesteli, travo, ki se je upogibala v vetru …