Kaja Petrè

ZASLEDOVANJE LEPOTE



Morje. Pozdravljena, velika voda! Stojim pred teboj. Kolikokrat sem te priklicala, te slikala v mislih, v nočeh brez spanja. Sedaj sem tu. Pred menoj je širna planjava!


Spustim se do vode, pomočim prste vanjo, dlan, roko, si umijem obraz. Sezujem se, stopala začutijo hladno mokroto. Strese me po vsem telesu. Bog morja zahteva majhno žrtvovanje za svoj obred. Sedem na kamen. Nikogar ni, samo modra neskončnost pred menoj. Gledam jo. Prisluhnem ji. Kakšen je njen zvok? Sledim valovom. Morje diha. Val se zaganja v kamne, v belo okroglost tisočih delcev narave. Kamni mu odgovarjajo z zvoki kotaljenja, upirajo se nasilnežu, ugrabljanju, ki jih hoče iztrgati kopnemu. Zvok njihovega malega orkestra potone v zagonu novih valov, kratkih, a silnih. In že, glej, tam v daljavi, drobna bela lisa. Prihaja, daleč je še, skoraj na obzorju. Bliža se naglo, drsi, se vzpenja, divji konj na razbrazdanem polju. Že slišim bobnenje v globini. Na površju se dviga bel stožec, sili v nebo. Vse silnejši je, vse višji. Zmagoviti jezdec, mar hočeš zavzeti mirno nebo, ukrasti soncu luč?  

Tu je. Bučanje neubranega orkestra, vsak godec goni svojo melodijo: bobni, grmi, piska, tuli, rjove, cvili … Orjak se dvigne, se vzpne – trešči ob skalo. Trešči kot močna vojska, ki se zaganja v obzidje mesta. Se bo kamen razdrobil na tisoče koščkov? Oškropljena, razmočena skala stoji, močna, kamen se ne vda. Napadalec podleže lastni togoti. Vrže ga nazaj, v velikem loku poleti v modrino, razpeni se na sto in sto kapljic. Zableščijo se v soncu, drobne lučke matere vode. Toda silak se ne da! Vrne se. Drugi napad, še vedno trdoživ, je manj silen. Velikan se umakne, počasi, kot bi okleval. Tretji, četrti, peti, šesti poskus … Kolikokrat še? Izmučeni bojevnik se noče predati, kot trmoglavi starec se z zadnjimi močmi zaganja v robove skale, se motovili po kamenčkih in ti se mu hihitajo. Morda mu pripovedujejo večno bajko narave. Vsaka sila se uniči v svoji togoti.

Le še širok rob pene spominja na naval orjaka. Beli vzorci čipk spremenijo vsak trenutek svojo obliko. Zlivajo se, se prepletajo, se razkrajajo in ustvarjajo nove oblike. Pena valov ob obali, igrive čipke na robu širokega plašča boga morja.


Uf, vsa sem mokra! Premočena obleka, mokri lasje. Čar morja, tišina … Ni več tišine. Tu je moj pes, tiho bitje, ki me spremlja. Ne, kričeče, bevskajoče bitje! Nasilni val ga je spravil ob pamet. Kaj je zdaj to? Voda, njegova prijateljica, ga napada. Zahrbtno. Umakne se in ga napade, prav takrat, ko se ji veselo približa. Ne doume … Premočen in trepetajoč se zaganja v drobne valove, kriči nanje, jih lovi. A val se mu ne da. Prihaja in se umika, ne pusti se ujeti. Pes je jezen. Bo že videl tisti, ki mu nagaja!

Odhajam. Kmalu se bo zmračilo. Še zadnji pozdrav valovom tam daleč na robu, med nebom in zemljo.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net