ČLOVEK SE PRIVADI SVOJE KOŽE, SVOJEGA NOSU, SVOJE LEPOTE

Ne grem v šolo. Jutri že ne grem v šolo. In sploh ... Ne bom več hodila v šolo! 

Le zakaj moram hoditi v šolo? In to vsak dan. Vsak dan v tisto dolgočasno šolo s krivičnimi učiteljicami in domišljavimi, nesramnimi sošolci. Ne maram jih. In oni ne marajo mene. Sem res tako grda? In zakaj ravno jaz? In oni, so res tako lepi?

Naj se pogledam v ogledalo? Ne, ne upam si. Kaj pa, če je res, če imajo prav? Oh, ne. Taka sem, kot sem bila včeraj in danes zjutraj, ko sem se počesala, preden sem šla v šolo. Zbrati moram pogum. In kaj, če bom zagledala spako? Opico! Še zdaj slišim njihovo kričanje, odmeva mi v glavi. Le zakaj? Sem res tako grda?

Šla sem iz šole, čez dvorišče. Vesela, da je konec pouka. Sama, tukaj nimam nobene prijateljice. Stali so tam, tisti veliki, iz četrtega razreda. Imeli so telovadbo. Eden od njih me je zagledal in se zarežal: »Kakšna pa je tale ta mala, kakor kakšna opica!« Ozrli so se. »Opica,« je rekel drugi . In tretji je zavpil: »Opica! Opica gre tamle, poglejte jo!« In vsi za njim. »Opica! Opica je ušla iz živalskega vrta!«  

»Mir!« je zavpila učiteljica telovadbe. Utihnili so, a še vedno sem slišala glasove za seboj. Stekla sem, tekla hitreje, glasovi pa, kot da mi sledijo. Tekla sem hitreje, kričanje in tisti sikajoči glas … Bilo je za menoj, tik za menoj. Torba s puščico, s knjigami in zvezki mi je poskakovala na hrbtu, hotela sem teči hitreje … Koraki so bili kratki, moje noge niso segle daleč.  »Opica! Opica,« je sikalo za menoj.

Kaj je to? Toliko, da nisem treščila po tleh. Nekaj se mi je zapletlo med noge. Nisem mogla več teči. V zadnjem trenutku sem se ujela. Srce mi je razbijalo, brnelo mi je v glavi. Ustavila sem se. Tu notri, v drobovju me je žgalo. Pogledala sem: moje belo spodnje krilo je bilo na tleh. Le kako se je odpelo? Pa še to! Kaj je sploh tega treba, zakaj sem ga zjutraj oblekla, saj se mi je tako zelo mudilo v šolo! Da bi bila lepa in elegantna? Lepa in elegantna, na pa imam! Moram si popraviti krilo. Kar na cesti? Tako ne bo šlo!

Tu je neka veža, pravo zavetje. Stisnila sem se za vrata. Hitro, kam se mi je le zapletlo krilo. Ne najdem gumba, nikamor ne gre. Glasovi. Dve gospe prihajata po stopnicah. Počasi. Ena me je zagledala, prav v trenutku, ko sem našla gumb. Ustavila se je sredi stopnic: »Kaj pa ti tukaj, nesnaga!« Njen ogorčen glas je bil visok. »Pa kar v našo hišo!« zapiska. »Poberi se! To je pa že od sile!« se obrne k drugi.

Nisem ju več slišala. Ucvrla sem jo na cesto. Tekla sem, še hitreje tekla. Moje noge so tako kratke, ne morem dirjati. Krilo pa se je zapletalo, se mi vse bolj vilo med nogami.. Belo krilo, mahedralo je, kakor zastava v vetru. 

Samo še čez park in čez cesto in samo še malo, pa bom v naši ulici in še nekaj korakov,  pa bom doma .

»Maškara! Maškara!« glas iz druge strani parka. »Poglejte maškaro! Kaj je že pust?« 

No, pa še to. Kaj vse me danes doleti! … Opica, maškara! Sem sploh še človek?

Koraki tolčejo po tlaku. So to moji koraki ali je nekdo za menoj?…Še malo, samo še malo, pa bom doma! Pa zakaj se to dogaja meni, ravno meni? Od solz ne vidim poti pred seboj.

»No, kaj pa se je zgodilo? Kam pa te tako nese? In krilo!«  

Babičin glas. Je to mogoče! Kako pa ona tukaj?

»Kakšna pa si, rdeča kakor kuhan rak! … Grem v trgovino in zagledam nekaj, kar divja po cesti, kakor kakšno letalo. In to si ti!«

»Rekli so mi opica in maškara in odpelo se mi je krilo,« zahlipam vanjo.

»In ti delaš tak teater! Ali si pri pravi! Kaj vse rečejo ljudje! Stopi sem, da najprej urediva krilo. Potem pojdeš z menoj v trgovino, mi boš pomagala nesti stvari.«

Tako. Ne, nisem podobna opici, opice so drugačne. Že res, da imam majhen nos in okrogle, temne oči in zobe, ojoj, močno naprej, in pri telovadbi sem vedno predzadnja po velikosti. Nisem lepa. Kako rada bi bila lepa! Krivica je, da imam tak obraz in tako postavo. Kaj pa drugi, so res vsi taki kot iz  pravljice? In oni, tisti važiči iz četrtega razreda, so oni  res tako lepi? Sploh pa … zadnjič smo se učili, da je človek nastal iz opice. 

V šolo pa ne pojdem več. Jutri zjutraj se bom pretvarjala, kakor da grem v šolo in bom šla v živalski vrt, pogledat leve in tigre in žirafe ... in opice.