Justina Resnik

UČITELJICA



Gledali smo malo začudeno, ko je stopila v razred. Bila je drugačna od tistih, ki smo jih videli prejšnja leta in nato vsak dan. Zašumelo je in po prostoru se je razširil prijeten vonj. Obuta je bila v čevlje z visoko in tanko peto, pod obleko pa je imela poškrobljeno spodnje krilo. Lepa gospodična okoli dvaindvajsetih let! Bilo je prvo leto njene učiteljske poti.

Prevzela nas je njena mladostna pojava, vonj in šumenje, ki ju nismo poznali. Stopila je pred kateder ter nas ogovorila, lepo, prijazno, tako lahkotno, brez zadrege in treme. Povedala je, kdo je, kaj nas bo učila in še in še. Samo gledali smo in poslušali. Takoj je osvojila naše oči, ušesa, pa tudi naša srca. Bila je edina, ki ji je to uspelo! Bila nam je skoraj enaka!

Čas po njenem prihodu je zavit v meglo, nekako do sedmega razreda. Učila nas je slovenščino in gospodinjstvo, vmes z nami poklepetala o raznih drugih stvareh, ki me spremljajo še danes. Povedala nam je o svojih sanjah, o potovanjih po svetu, ki si jih je želela, o odnosih med fanti in dekleti, pa o dekliških težavah v najstniških letih. Skratka, slišali smo za stvari, o katerih se ni govorilo, ne doma, ne kje drugje. Bila nam je naklonjena. Izžarevala je milino in toplino, v njej je bila želja po dajanju ter prenašanju znanja in izkušenj na nas.

Ne spomnim se njenega obraza, ne barve oči, ne dolžine las. Spomnim se samo njenih ustnic, ki si jih je vsake toliko časa obliznila, in da je na njih včasih nastala čisto, čisto drobna bela »kepica«, pa njene pojave, ko je prvikrat stopila v razred.

Po vseh teh dolgih letih, ki so tako hitro minila, se še živo spomnim besed, ki jih je izrekla pred celim razredom, ko je prebrala moj spis: »Iz tebe pa …!« Te besede so vseskozi ždele nekje v meni, počasi so prišle na plan ob upokojitvi, ko je nekdo drug želel videti, kaj pišem. Dobila sem čas in močno voljo, da pišem. Ta človek ve, da napisano prihaja na dan, se širi, pride do ušes, se koga dotakne, gre včasih v srce. Učiteljica Gilda pa je vse pogosteje tu. Spremlja me!

Sanje se ji niso uresničile. Sanje včasih uniči trenutek! Nikoli več je nisem videla. V meni pa se vse pogosteje pojavi želja, da se še enkrat srečava, da me sliši, da se ji zahvalim.

   Ne vem, če še živi. Pred nekako desetimi leti mi je sošolka, ki sem jo videla samo enkrat po končani osnovni šoli, rekla: »Rada bi, da se osmošolci nekje dobimo. Veš, Gilda je pa bolna. Zelo trpi! Ne vem, zakaj ona?«

Ni imela svojih otrok. Pa saj jih je bilo okrog nje vedno polno! S kolegico sta stanovali v zgornjem delu zgradbe, ki je stala blizu železniške postaje, kjer je bilo precej hrupno. Napis nad vhodnimi vrati je že od daleč vabil žejne in lačne.

Ona je bila vseskozi vesela, dobra. A je prišla ta bolezen. To ni res! Tega ne morem sprejeti! Delček za delčkom se počasi trga iz mene, umira. Ob koncu bom vsa scefrana! Zastaja mi dih in preplavlja občutek nemoči. Komaj odpreš oči, malo pogledaš naokoli, pa jih že zapreš. Zaradi treh črk! Rak! Upam, da mi je ne bo vzel, hočem ji še reči … Stisne me v grlu, solza zdrsi po licu. Ni grenka. Slana je! Bolečino bi rada pokopala, sicer bo ona mene.

Sonce se je spet malo pokazalo. Morda bo jutri večje. Današnji dan mi je rekel, naj zapišem, da naj se potrudim, da ne bo prepozno! Opogumila sem se in nekomu zaželela lep dan. Ta nekdo mi je pred kratkim rekel, naj napišem zgodbo. Nisem vprašala, kakšno.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net