PREHOD

Ravno tedaj, ko so govorile o tem, kako prebresti do sebe, je zazvonil telefon.

»Prosim, pridite v mojo pisarno!« je zaslišala.

Pred njegovimi vrati je zastala. Kako različna bredenja, je zadovoljno pomislila in prijela za kljuko. Ponudil ji je stol in skušal pojasniti položaj. »Veste, ... Žal mi je ...«

Nekaj časa ga je poslušala, nato ga je nestrpno prekinila.

»Veste, razumela bom tudi, če mi poveste na kratko. Čemu toliko besed?«

»Saj boste dobili drugo službo,« je nadaljeval.

Tega ni pričakovala. Obljubljal je višjo plačo, sedaj pa ... Pa tako zelo sem se trudila! Bilo ji je dovolj. Hotela si je dati duška, mu v obraz zmetati kup očitajočih besed ... Ne bi razumel! Zadržala se je in odkorakala.

Ni se zmenila za hupo, ne za mahanje jeznega voznika. Ne, lepo počasi je prečkala cesto, na pločniku za trenutek postala, napravila korak, dva, se znova ustavila in nato, kot v sanjah, nadaljevala pot.

Po zraku so poplesavale prve snežinke, drobne, nežne, lesketajoče. Zaletavale so se ji v lica, v trepalnice, v suhe žejne ustnice ... Gabrovega lista, ki ga je vetrc prinesel od kdo ve kod in ji ga zataknil za lase, ni čutila. Ljudi, ki so čakali, stali vsak zase, ni videla, tudi znanke, ki ji je pomahala v pozdrav, ne.

Luči, ki so v daljavi rezale zrak in ga osvetljevale, so se s polno hitrostjo bližale. Spremljal jih je rezek pisk.

Stopala je naprej. V ušesih so ji odzvanjale besede, se mešale, si nasprotovale in se prerekale, se zaletavale ... Denar, kredit, dobili boste ... Čevlji ... Mami, kupi mi ... 

Ljudje, ki so čakali na drugi strani, so jo začudeno opazovali. Pričeli so mrmrati, govoriti glasneje, glasneje.

»Kaj je tej ženski? Kako pa hodi?!« je prišlo od njih.

»Gospa, ustavite se!« je nekdo zavpil.

»Gospa! Gospa!« je v strahu zakričala neka ženska.

V tem trenutku si niso bili tujci. Z grozo v očeh so obračali glave, se spogledovali, iskali pomoč.

Iz daljave je zaslišala rahel moški glas, takoj za tem še KRA, KRA ... KRA. Zmotilo jo je. Pa kaj se ta ptica tako dere?! V tem trenutku je zagledala ljudi, ki so mahali, vpili, se jezili, ji nekaj dopovedovali. Ustavila se je.

Poleg sebe je opazila moškega, videla je njegove ustnice, ki so se premikale, čutila je njegovo roko ...

»... Ne delajte tega! Življenje je vaše!«

Pogledala ga je z nerazumevanjem.

»Imeli ste srečo! Kaj se nimate nič radi?« je nadaljeval in jo spustil, ko so luči švignile mimo.

Dojela je. Hotela je reči, da je bila tako zelo, zelo zatopljena v svoje misli, a je samo pokimala. Na sebi je čutila poglede ljudi, zaslišala je šepetanje, nekdo je olajšano zavzdihnil.

Vlak je izginil, snežna meglica za njim se je polegla. Na drugi strani proge je obstala, stresla sneg z glave, globoko vdihnila in si levo roko položila na prsi. Res sem imela srečo! jo je prešinilo. Še enkrat je globoko vdihnila in šla naprej.

Ob pogledu na drobcene snežinke, ki so tako radostno poplesavale pod cestno svetilko, jo je preplavilo neizmerno veselje. Še nikoli ni videla tako živih, tako lesketajočih. Hodila je vedno lažje, hitreje ...

Ko je prišla do knjižnice, je nebo postalo temnejše.

»Iščem roman Skozi morje besed,« je dejala knjižničarki za računalnikom.

»Nisem še slišala zanj. Vedeti moram, kdo je avtor te knjige,« ji je ta odvrnila in dvignila roko nad tipkovnico.

Za trenutek sta se gledali.

»Ne spomnim se. Če ga še nimate, ga bom pa jaz napisala,« se je pošalila in odšla.

Še vedno je snežilo. Pogledala je v nebo in v jato ptic, ki so še zadnjikrat zakrožile nad mestom, nato pa z glasnim KRA, KRA, KRA, poletele v noč. Njihovo raskavo oglašanje je ni več motilo. Saj, pravzaprav, pojejo, je zadovoljno ugotovila. 

Njihova pesem ji je še dolgo odzvanjala v ušesih.