Justina Resnik

ODKRITO V GOZDU



Gozd je bil gost, temačen, le jasa kjer so bili, je bila svetlejša, visoko nad drevesi je bilo slutiti sonce.

Njegov obraz je odseval jezo, sovraštvo! Na njenem je bilo zaslediti kanček sramu. Nekje v sebi sta čutila, vedela, da se lahko, da se bo nekaj zgodilo, a ta pot ju je tako zelo privlačila, da je bila previdnost potisnjena na stran.

Možu, ki je bil privezan za deblo, je pogled obstal na štoru, kjer je ležala torba, žena je v raztrganem oblačilu obsedela nedaleč stran. Ni se poznala! Ni obžalovala. Mož ju je videl, čutil je njen odziv ... Ni razumel! Na roparjevem obrazu je bilo videti zmagoslavje. Da pobere denar in dobi še čedno in voljno žensko povrhu, to se mu je zgodilo prvič. Izginil je v gozdu.

Žena je odvezala moža in odpravila sta se proti avtomobilu. V oči si nista pogledala, tudi govorila nista. Teža storjenega, spoznanje in zavedanje se je vrinilo med njiju. Njegove misli so vročično begale sem ter tja. Beseda ni hotela na plan. Najraje bi jo udaril, poteptal! Zagrabil je volan, pritisnil na plin.

Počasi je dojela. Bilo je kot v sanjah. Neke noči je v njih srečala moškega, ki jo je v trenutku prevzel, si jo v naslednjem že vzel, po moško – malo grobo. Možu tega ni povedala. Sanjala je naprej. Tu, v gozdu, je na plan prišel delček nje, ki se ga ni zavedala.

Sedela sta v dnevni sobi, na kavču, bila sta si popolna tujca. Poklicati bosta morala policijo, iti k zdravniku, sta razmišljala. Le kako naj povem, ko pa je ropar čutil ..., je njej rojilo po glavi. Mož je obsedel, ona je začela vrteti številke. Zmedeno je govorila: 

»Bila sem posiljena, bila sva oropana, tisti je izginil!« Solze ni potočila!

O tem dogodku nista govorila. Njuni dnevi so bili skoraj brez besed. A po letu dni je bila jeza potisnjena v ozadje, sovraštvo je splahnelo.

Nekega dne mu je razkrila sanje. Samo poslušal je. Ostala sta skupaj, se trudila ... On je šel po tistem v gozdu z znanko, ki jo je srečal za točilno mizo, in se potešil. Bil je z njo samo enkrat, nič mu ni pomenilo.

Tistega dne je urejala rože, odrezala cvet, ga poduhala in se potopila v misli. On je prišel iz hiše, ji vzel škarje iz rok in se nehote dotaknil njenih prsi. Vprašujoče je dvignila pogled. Oči so se srečale, se gledale, videle, nekaj v njiju se je zganilo, ju zajelo.

Nekje daleč, komaj sta zaznala, je zagrmelo. Znašla sta se v dnevni sobi na tleh. Njegova roka je segala, iskala ... Odzvala se je in zašepetala: »Ne poznam te!” Odkrila sta pozabljeno, bila sta znova moški in ženska. Bilo je tako kot takrat na travniku, pred dvajsetimi leti, ko sta se ljubila in ji je on zašepetal: »Ugriznila si me!«

»Nič ne vem,« je tiho rekla in se z usti še enkrat približala njegovi bradi.

Poiskala je njegovo dlan. Tako domača ji je bila! 



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net