KORENINE

Slekla sta jopici in sedla na razbrazdano skalo, ki je na robu igličastega gozda molela iz tal. Dišala sta po vetru in pomladi.

»No, zdaj pa že lahko greva naprej, k tvoji hiši ...« je čez nekaj časa dejal Miro.

Mina je živahno pogledala moža in pokimala.

»Ja, moja hiša, tisti utrip, stopinje.«

*

Neko jutro se je morala deklica zgodaj zjutraj skobacati iz tople postelje, in ker je bilo stranišče predaleč, je počepnila kar pred hišo.

»Dobro jutro! Kdaj se bova pa midva oženila?« jo je veselo ogovoril fant, ki je odhajal od svojega dekleta.

»Ne ... vem,« je plaho odvrnila in pričela s prstkom risati po zemlji.

Fant je zavriskal, nato prepevajoč nadaljeval pot. Bilo ji je nerodno. Tako velik fant, jaz grem pa šele jeseni v šolo! A fant ji je bil všeč! Rada ga je gledala, ko je tako vesel hodil mimo njih.

Hiša, v kateri je živela z mamo, atom in brati, je bila drugačna od tistih, ki jih je videla doslej. Bila je iz kamna, imela je lesene štenge in pojato, kjer so se lahko igrali tudi, ko je deževalo, imela je lojpo in veliko hišo, pa tudi štiblc, ki ji je bil zanimiv zaradi tega, ker je bil tisti del, ki je služil za kuhanje, za stopničko nižje. Ni vedela zakaj! Iz lojpe so vrata vodila še v črno kuhinjo z majhnim okencem, štedilnikom na rinke in odprtino za peč, kjer so bili v kot prislonjeni lopar, grebljica, burkle in metlici iz gosjih peruti. Lončena posoda, ovita z žico, je bila na štedilniku. Vse to se je deklici zdelo silno zanimivo!

Te kuhinje njena mama ni uporabljala! Vanjo je stopila samo takrat, ko je zakurila v peči, da je spekla kruh. Otroci so dobili vsak svoj mali hlebček, bilo jih je pet. Po potici je le redko zadišalo.  Pozimi je deklica rada zlezla na toplo peč, se stisnila k njej ... Mamine roke ni bilo, še manj atove. Mama je želela proč, na svoje, bliže vlaku! 

Poleti je deklica pogosto brkljala po črni kuhinji. Kar vleklo jo je vanjo! Od tramov je včasih kapljalo, klobas pa ni videla tam gori nikoli. Pretaknila je vsak kotiček, izbrskala kako reč, si jo natančno ogledala in jo položila nazaj. Ostale so ji le še stvari, ki so bile nametane na kup nasproti štedilnika. 

»Neuporabne,« je rekla njena mama, »in od prejšnjih!«

Premetavala je stare čevlje, ponvice, razbito lončenino ... Ko bi le našla nekaj, česar še nisem videla, si je želela. Nekaj ... Nič takega ni! Oh, ko bi ...! Tisti trenutek je zagledala vezalko, nato še čeveljček! Bila je vznemirjena. Vzela ga je v roke, stresla z njega prah in ga pomerila. Ona je imela le copate in prevelike čevlje! Gotovo je od punčke, ki je bila tu prej doma, je rojilo po Minini glavici.

»V naglici so odšli,« je nekoč slišala. Oni!? O njih se ni govorilo. Čeveljček je zatem položila na okensko poličko, kjer sta že stali petrolejka in zarjavela ura z okroglim zvoncem na vrhu. Ni tiktakala, ne budila ... Otresla si je prah z oblekice, še enkrat pogledala po polički in nato skozi zadnja vrata stopila na mehko travo ob plotu. Skrivnostno se je nasmehnila sosedovemu fantu, ki je šel mimo. 

*

»Ni več šteng, ne pojate!« je razočarano vzkliknila Mina, ko sta z možem prišla v bližino hiše. Na pragu se je pojavila stara ženica. Ni ju spoznala!

»Dober dan! Mina sem, tu sem se rodila. Tam je bil kolovoz in ob njem oreh ... Tja dol k studenčku sem hodila s kanglico po vodo!« je hitela pripovedovati. 

»A tako? Vi pišete ... Zdaj je vse drugače. Ni ljudi, ne veselja. Mi smo to kupili, na novo sezidali ... «

Nista se dolgo zadržala. Mina je imela pred očmi punčko ...

»Tu si prepeval, nato pa kar naenkrat odšel!« je dejala in pogledala moža, ki je zrl tja čez hribček, tja gor, kjer so nekoč rdela lica. Nato je stegnila roko, da bi še enkrat pobožala čeveljček, ki se je svetil na ozki polički poleg cvetličnega lončka.