IMAŠ IN NIMAŠ

Srečali sta se blizu vhoda v ribarnico.

»A veš, da je Tomo kupil vikend na morju!? Lepa lokacija, hišica iz sanj, morda bo oddajal ...« je hitela z novicami Mira.

»A tako? V redu,« je Kati na kratko odgovorila.

V mladih letih sta se veliko družili, po Mirini poroki pa sta se oddaljili in skoraj pozabili druga na drugo. Ob naključnih srečanjih sta rekli le besedo, dve ... O nekdanjem prijateljstvu ni bilo sledu.

»Ja, saj bi tudi mi lahko kupili stanovanje nekje blizu obale,« je nadaljevala Mira, se nato na hitro poslovila in odšla k svojemu avtu.

V mislih je že hitela z opremljanjem še ne kupljenega stanovanja in z oblaganjem stopnic, ki bodo vodile na zelenico. Pogled ji je že zdrsnil na plažo, na modro rahlo valovito morje ... Povabila bo nekaj prijateljev in znancev, lokacija jim bo gotovo ustrezala, oddajala bo lahko od aprila do oktobra, to bo zneslo približno ... Na hitro je izračunala ..., toda najprej se mora pogovoriti s sosedom, ki že nekaj časa prodaja svojo domačijo. Pogajala se bo za še nižjo ceno. To ji je šlo vedno dobro od rok.

Neko dopoldne sta se zopet srečali. Tokrat Mira ni hitela z novicami, bila je bleda, shujšana, oblečena v črtasto krilo in bluzo z bledo rožastim vzorcem.

»Kako stojijo stvari?« jo je vprašala Kati.

»Stvari? Kar v redu. Moj sin zdaj živi v svoji hiši.« Ko je videla, da jo Kati opazuje, je tiho dodala:

»Se boš kaj oglasila? Bi se malo pogovorili. Gotovo imaš čas.«

»Imam in nimam. Verjetno si mi pa tudi že vse povedala.«

Zbodla jo je hote.

»Bila sem v bolnici.«

»Si boš pa ja ..., ti bodo že pomagali. Saj imaš skoraj vse.« Kati se je rahlo odkašljala in karajoče nadaljevala: »Hotela si imeti toliko stvari, še jaz sem postala zate stvar!« Očitek je že pred leti hotel na plan, a ga je zadržala v sebi.

»Oprosti, vem! Zdaj sem bolna. Prijatelji gredo po svoje, moža skoraj ne vidim, otroci ...«

»No, se bom oglasila, ko dokončam sliko. Osvetliti moram še ozadje in še nekaj dodati.«

Ko sta se razšli, je Kati stopila do mostu, se naslonila na ograjo in v mislih poromala v leta, ko sta z Miro delili smeh, se radostili in se veselili življenja.

Preteklo je precej časa, morda nekaj mesecev, ko je Kati obiskala Miro na njenem domu. Njen videz, njen korak, besedi bolna sem, ji zadnje dni niso dali miru.

Mira je ob njenem prihodu stala ob naslonjaču. Nezdrav videz in opotekanje, ko ji je stopila naproti, sta povedala svoje.

»Ne glej me tako! Veliko skupnega sva imeli,« je z bolnim glasom pričela Mira.

»Ja, res je! In nisva,« jo je dopolnila Kati in prijela za njeno mrzlo in suho dlan.

»Ti si tisto nekaj vedno iskala v ljudeh, v naravi. Jaz sem ...« je potihoma priznala njena nekdanja prijateljica. »Kaj pa tvoja slika?« je še povprašala.

»Slika? O, ni še dokončana. Samo še nekaj, nekaj manjka ...« Tisti trenutek se ji je odprlo. Ugotovila je, da manjka le še velika prozorna solza, ki skuša zdrseti po razbrazdanem licu.

Tokrat se jima ni mudilo. Bili sta si blizu kot nekoč, le Mirin videz je opozarjal.

Tega dne, preteklo je leto dni, odkar je Kati zadnjikrat obiskala Miro na njenem domu, ji je prinesla rdečerumeno vrtnico. Položila jo je na poličko in se zagledala v še vedno mladosten obraz, v podobo na marmornati plošči.

Nekoč ji je hotela reči, da jo ima še vedno rada, da ima še vse življenje pred seboj. Vse življenje? bi jo tedaj vprašala Mira. Da, vse življenje, ki pa je lahko dolgo ali kratko. Je pa vse, bi nadaljevala. Drugič! si je Kati obljubila.

V grlu jo je stisnilo, solze so ji zameglile vid, podoba, ki je noben dež ne bo spral, je postala motna. Bila si drugačna ... Bilo je prvič, da je govorila le Kati. Besede so tekle, stisk v grlu je popustil. Pogledala je v krošnjo bližnjega drevesa, kjer je komaj spočeto življenje kričalo, zahtevalo. Kos pod njo pa je mirno skakljal, brskal, iskal.

Naslednjega dne je ponovno vzela v roko čopič, lepo počasi in mirno naslikala solzo, vanjo vnesla kanček trpljenja, se nato od slike malo odmaknila in vzkliknila: »V redu je! Dobro je!«

Ozadja ni osvetlila.