MOST

»Peš sem prišel. Saj sploh ni daleč. Le redke snežinke padajo … počasi … Pot je kar prijetna.«

»No, tebi podobno, peš! Res se ti lahko smejem. Ob tej uri, skoraj sredi noči, po snegu in sneženju, peš. Jaz nisem tako neumen. Ti pa … kot kakšen zaljubljen pesnik.«

»Pusti ga. Pa kaj, če peš …«

»Sredi mostu, na razširjenem delu, razgledišču, je stala. Nepremično.«

»Je bila dobra?«

»Gledala je proti vodi … Nepremično je gledala … Za nič se ni zmenila. Moja hoja po snegu je bila neslišna, a v nekem trenutku sem nekako, ne vem zakaj, vedel, da me je začutila. Ni se premaknila, postala je še bolj nepremična. Prišel sem do nje in obstal. Zdaj je že moje dihanje lahko slišala. Vedel sem, da me čuti za seboj.«

»Si zdaj že videl, je bila dobra?«

»Še naprej je gledala proti vodi, v kateri so odsevale luči z obrežja. Nisem vedel, ali naj kaj rečem, ali naj pozdravim. Kar stal sem za njo. Obrnila se je. Samo s telesom, nog ni premaknila. Niti prestopila se ni. Videl sem, da je obuta v črne salonarje, ki se niso premaknili. Moj pogled se je dvignil do njenega obraza. Prijeten obraz, velike oči, kljub luči temne. Okvir las z bogatimi kodri.«

»Se pravi, dobra je bila. Srečkovič!«

»Tiho bodi! Ne tečnari! Samo na te stvari misliš.«

»Rekla je: 'Lepa je reka … prav vabeča.' Najbrž sem zazijal in bil videti prav bedast. Zdaj vem, da sem buljil vanjo z odprtimi usti. 'Ja, lepa je … in mesto odseva v njej,' sem izgrgral. Lepa je bila. Tako obrnjena me je po tistih besedah nepremično gledala. Zaželel sem si nasmeška na njenih ustnicah ali pa vsaj žalosti. Ničesar nisem zaznal. 'Mraz sili iz nje,' sem izustil. Nejevoljen sem bil zaradi svojega pokroviteljskega glasu. 'Nekateri so se že rešili v tisti mraz … če niso mogli kam drugam,' je odgovorila.«

»Povsem tebi podobno … pesniku! Nakladaš tam z zmešano babo. Mimo bi šel!«

»Pusti ga! Povej!«

»'Še preden so v padanju prišli do vode, so vedeli za množico drugih poti.' Spet me je vznevoljil moj pokroviteljski glas in zazdelo se mi je, da je tudi moja drža postala takšna. Želel sem si česa na njenem obrazu, vsaj kljubovanja mojim besedam. Pa ni bilo ničesar. Počasi se je obrnila proti reki. Dobil sem občutek, da me je izključila. Napravil sem korak naprej, pa še enega, še enega … Moje noge so šle naprej, moja glava pa se je obračala. Ko je nisem več videl, sem se zavedel, da hodim čez most. Snega za dober prst, redke snežinke so zbadale v obraz, veter je potegnil. Na koncu mostu sem se obrnil. Še vedno je bila tam. Vame se je nekaj pritihotapilo. Začelo se je v trebuhu. Ne slabost. Občutek je postajal vse bolj otipljiv.«

»Daj no, nehaj! Trapasto! Zmedena baba!«

»Pusti ga. Meni se včasih ti zdiš zmeden, pa te ne pahnem z mostu. Kdaj pa kdaj si težak, da bi te prav res rad ... Hodiš kar mimo ljudi … Povej do konca!«

»Vse  je  bilo  tiho. Nič.  Niti  en  avto  ni  pripeljal  mimo.  Razen  snežink  se  ni  prav  nič  zganilo.  Pri  prvem vogalu sem se ustavil. Občutek, ki me je prej zajemal, je bil zdaj že povsem jasen, povsem dojet. Obrnil sem se in se hitro vrnil. Skoraj tekel sem svojim sledem nasproti. Saj ni bilo daleč. Če bi se karkoli zgodilo, bi moral slišati … bi moral koga srečati … bi moral najti sledi v tistem snegu. Ničesar nisem slišal. Nikogar nisem srečal. Sledovi čevljev z visoko peto so se končali na razgledišču sredi mostu. Odtisi na pločniku so bili že nekoliko zabrisani. Če bo snežilo še nekaj časa, jih ne bo več. Ničesar nisem storil … pa slišati tudi ni bilo ničesar … saj je vse v redu …«