Jože Bregar

BRAZGOTINA


 Gledava se čez mizo. V zadregi pomislim, da mu je prav tako nerodno kot meni. Oba sva siva, skoraj sedemdesetletnika, nerodna in počasna. Dvignem roko in na prste začnem preštevati leta, ki so minila od življenja v tisti vojvodinski vasi. Potem računam le z besedami, prsti pa ne sledijo več. Šestdeset let se nisva videla. Nasmehneva se, še vedno v zadregi zaradi negotovosti. Besede se nama le počasi luščijo.

Internet naju je spravil skupaj, pravzaprav igračkanje njegove vnukinje, ki me je našla v moji novi državi. Zdaj sedi s svojim fantom pri sosednji mizi v kolodvorski restavraciji, naju pogleduje in se mi nasmiha kot znancu. Približno eno uro imava časa.

Gledam ga in on mene. Uglašeno primerjava obraza iz spomina s sedanjima. Ne vem, če najde na mojem kaj podobnosti. Nad njegovim levim očesom, pod obrvjo, zelo pozorno je treba pogledati, je koža malo bolj bleda. Če bi se ne spominjal, ne bi opazil tiste stare brazgotine.

Stekli smo iz šole. Na levi smo imeli učilnico Slovenci, na desni Madžari. Deklice so po opečnatem pločniku stekle na vse strani, dečki pa smo se sredi ceste začeli izbirati v dvoje moštev za brcanje žoge. Z bosimi nogami smo mešali za dober prst debelo prašno površino ceste. Eden od nas je postavil v prah na obeh koncih po dve opeki in tako označil gol. Eno moštvo si je sleklo srajce. Potem smo se začeli igrati. Žoga, približno okrogla, sešita iz cunj, nas je povsem zaposlila. Ustavili smo se le, da smo spustili mimo konjsko vprego.

V obeh moštvih smo bili pomešani Slovenci in Madžari. Sporazumevali smo se po srbsko.

 Izza vogala, kakšnih petdeset metrov stran, je priteklo  nekaj naših vrstnikov. Bili so iz makedonske šole. Mimogrede smo jih razdelili v obe moštvi, trije so slekli srajce in igra se je nadaljevala. Še preden smo se razigrali, je priteklo še nekaj fantov iz srbske šole. Nekateri so se vključili v igro. Bandi je preigral nekaj igralcev, prišel v bližino gola in brcnil z vso močjo. Žoga je odletela čez eno od opek in pristala nekaj metrov naprej. Šivi na njej so popustili, malo se je še zatrkljala, potem pa je bilo videti, kot bi se iz nje usula čreva in vse skupaj se je razlezlo v brezobličen kupček cunj na cesti. 

Eni so trdili, da je bil gol, nasprotniki se niso strinjali. Začel se je splošen pretep. Znašel sem se v obcestnem jarku, pod Bandijem. S pestjo me je udarjal po obrazu in prsih. Pod roko mi je prišlo olesenelo sončnično steblo. S postrani prisekanim koncem sem sunil v njegov obraz. Zarjul je in se dvignil. Del stebla, tako je bilo videti, mu je štrlel iz očesa. Po obrazu mu je tekla kri. Prijel je za sončnico, a ga je prav gotovo še bolj zabolelo in še bolj je zavpil.

Potem sem videl našega učitelja, ki se je sklonil nadenj, prijel za sončnično palico in jo sunkoma izpulil. Pritekla       je tudi njegova žena, madžarska učiteljica, in odpeljala sta Bandija v šolo.

Vsi so obstali in me gledali. Nekateri, ki med pretepom niso videli vsega, so skoraj šepetaje spraševali, kaj se je zgodilo. Dvignil sem se, si poizkušal otepsti prah s hlač in iskal svojo šolsko torbo. Najbrž so me gledali obtožujoče. Počutil sem se krivega.

 Vsi smo čakali. Skoraj tiho. Naši pogledi so bili prilepljeni na šolska vrata. Čez čas se je najprej prikazal Bandi z obvezano glavo, za njim pa učiteljica in učitelj. Pobral sem Bandijevo torbo in odšla sva proti domu, ki ni bil daleč. Živela sva blizu skupaj, ob istem dvorišču. Vsako jutro sva vstajala istočasno, skupaj sva izginjala staršem izpred oči in skupaj molčala, kadar so naju klicali. Začuda doma ni prišlo do sodnega dne. Oče je zapregel voz, naložil Bandija in ga odpeljal v sosednjo vas, oddaljeno kakšni dve uri hoda, k zdravniku.

Vrnila sta se pozno popoldne. Bandi je skočil z voza z obvezanim očesom. Njegova mama ga je odpeljala v hišo. Oče mi je hotel nekaj reči, pa je samo odkimal, izpregel konja in izginil v hlevu. Čakal sem.

Bandi je čez kakšne pol ure skozi okno skočil iz hiše in mi pomahal. Šla sva za vrt, kjer so takrat zorele prve višnje. Mračilo se je že, zato sva samo sedela pod drevesom. Klicali so naju, pa sva se delala, da ne slišiva.

 Pri desetih letih sva se razšla, naša družina se je preselila nazaj v Slovenijo, oni pa so ostali v Banatu. Nisem prepričan, le zdi se mi, da sem mu kot osnovnošolec enkrat ali dvakrat pisal. Nobenih drugih stikov nisva imela.

Zdaj sva si sedela nasproti in se pogovarjala in pogovor je postajal vse živahnejši in besede so tekle vse hitreje      in vse več bi se jih dalo še izreči. Po preteku najine ure     je k mizi pristopila vnukinja s sramežljivim nasmeškom. Dvignila sva se in se napotila proti peronu. Poslovili smo se. Stisk roke in še zadnji pogled v oči.

»Ja, bili smo otroci, nismo si zadajali brazgotin.«


 

                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net