Jože Bregar

SREČA



Ker ni šlo drugače, sem šel po idejo za zgodbo v svoj bife. Bilo je ravno v času hude aprilske nevihte. Lep nov dežnik sem spravil v kot. Takoj, ko so me zagledali, so vedeli, kakšna je moja težava. Mirno so počakali, da sem naročil svoj gosti hruškov sok in udobno sedel.

»No, kako gre?« Profesor se je trudil ne biti preveč radoveden. 

Skomignil sem z rameni.

»V nekakšnem sestavku moram uporabiti stavek: Sreča je reč, ki prihaja v mnogih oblikah.« Seveda so vsi slišali, za kaj gre. Tudi Azra, ki je za trenutek nehala ropotati s skodelicami in kozarci.

»A, sreča,« je ponovil Miha, ki je bil ta dan sveže obrit in se je zdel kakšno leto mlajši od osemdesetih.

»Ja, sreča … sreča,« je ponavljal klošarski Bobo, se sklanjal nad šank v svojem kotu in skušal dajati vtis izkušenega na tem področju. »Sreča je … , « je povzdignil glas, a ga je nekdo hitro prekinil.

»Kaj boš govoril o sreči ti, ki je nimaš! … Le kadar nažicaš kakšno pijačo. Sreča je resna stvar.« Možak je očitno začel sem zahajati pred kratkim, ker ga še ne poznam. »Moja sreča je, da sem se upokojil po starih predpisih in zdaj mi noben bog nič ne more. Stara mi včasih kaj blebeče, pa jo kaj hitro utišam. Jaz sem srečen.«Odmahnil je z roko, se na stolu obrnil proti Azri in se ji nasmehnil, kot bi od nje pričakoval pritrjevanje.

»Po moji pameti bi bila sreča najti spodobnega moškega,« se je oglasila Azra kar malo jezno.

»No, najti takšnega dedca, bi pa jaz povedala,« to je bila Marjeta, »to pa ni sreča, to je v današnjih časih nemogoče, da boš vedela. Ja, ko sem bila jaz mlada,« z malo zasanjanim nasmeškom je njen zaliti obraz kar zasijal, »takrat so hodili okrog dedci, pravi dedci. Takih ni več. Poglej ga, je to kakšen dedec!« Dregnila je Miho ob sebi, ta pa se je oprijel mize. »Pihneš, pa ga odnese.« Njeno skoraj cent težko postavo dobro poznamo in jo spoštujemo.

»Torej, z dedci ni sreče. Morda bi se je našlo kaj v zvezi z dekleti.« Profesor je skušal biti duhovit. »Ja, ja!« Mihov živahni glas nas je kar presenetil. »Kakšne punce so včasih hodile naokrog! Ena lepša od druge. Živahne, vedno vesele in nasmejane, vedno za hece. Te so bile sreče! Potem pa so se razširile, osivele in nato samo še vreščale okrog blokov. Ja, ja, včasih … ,« Kar nekaj nas je skušalo prikriti rahel posmešek, Azra pa je uprla roke v boke in jezno pogledala.

»Kaj pa nam zdaj manjka! A bi ti rad, da se ti kar naprej smejim?! A takole?!« Raztegnila je ustnice v grimaso. »A to bi ti rabil za srečo?«

»Pusti ga, Azra … ,« ga je branil profesor. »Ja, nek moj znanec je imel srečo. Avto je razbil. Totalka. Njemu ni bilo nič.«

»V časopisu bi potem brali: Voznik je imel srečo in je povsem razbil avto, a. Pa taka sreča!« To je bil novi možakar. Azra je ravno takrat postavljala predenj drugo pivo, on pa jo je z neskončno srečnim obrazom trepljal po zadnjici. S poklicno srečnim izrazom na licu je še malo počakala, da se je njegova roka umirila.

»A vidite, midva sva srečna, kaj, Srečo!? A dam še enega Bobotu? Za srečo?«

»Daj mu!« je zamahnil z roko.

»Ja, sreča je, če me ne boli levo koleno in me ne trga v desni rami,« se je spet oglasil Miha.

»Daj no, nehaj!« ga je zavrnila Marjeta. »To samo pomeni, da bo kmalu spet lepo vreme.«

»Saj to je tudi nekakšna sreča.«

»Sreča je, da smo ob takile nevihti vsi lepo pod streho, na suhem in na toplem,« se je oglasil profesor, jaz pa sem pogledal v kot, kjer mojega lepega novega dežnika ni bilo več.

»Nekdo si je sposodil moj dežnik.« Za trenutek smo utihnili in se spogledali, kot bi vsak od nas skušal pred drugimi skriti kakšen ukraden dežnik.

»Temeljito bomo preanalizirali to reč o oblikah sreče.« Profesor se je pripravil na daljši govor. »Ti itak po takemle vremenu ne moreš nikamor, zato je časa še dovolj in plačaj rundo! Kar pa se dežnika tiče, nekdo je imel pač srečo. Glej, tisti je srečen, ker zdajle tam zunaj ima dežnik, mi bomo srečni, ker bomo dobili pijačo, ti pa boš srečen, ker si bomo kaj pametnega zate izmislili. V tisti tvoji šoli te bo profesor pohvalil in sošolke bodo ohinahale. Ti boš trikrat srečen. Vidiš, k tebi je prišla sreča v obliki ukradene marele.«


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net