PREIZKUŠNJA

 Stal sem v nekakšnem uradu. Ne spominjam se natančno, a prostor je bil pust in ne posebno svetel, čeprav sem vse jasno videl. Tla, se mi zdi, so bila temna kot bi bila asfaltirana. Za mizo pred mano je sedel moški srednjih let, urejen, tako običajen, da ga je težko opisati. Pojasnjeval mi je moj položaj. Nič ga nisem spraševal, ker ni bilo potrebno. Vsak naslednji stavek je bil odgovor na vprašanje, ki so ga porodile njegove besede pred tem. Spremljal me je tudi občutek, da se tu, na tem mestu, ne sprašuje in da bi bilo kakršnokoli spraševanje nesmiselno, ker na svoj položaj, na svojo usodo, ne morem prav nič vplivati. Ne spominjam se natančno, a nekaj naj bi se mi zgodilo, nekaj nedoločljivega, zaradi česar naj bi bil na nekakšni preizkušnji. Če bi bil pri tej uspešen, naj bi bilo vse v redu, v kolikor pa preizkušnje ne bi prestal, bi se zgodilo nekaj povsem nepredvidljivega.

»… če pa ne, boste umrli.« Njegov glas in izraz na obrazu, njegov način, njegovo obnašanje, nič ni bilo zlovešče. Nič takega ni bilo, zaradi česar bi se prestrašil ali želel nasprotovati.

Potem so se za mano zaprla nekakšna velika vrata. Bil sem v velikem predoru. Tla so bila asfaltirana in so se strmo spuščala. Ob nekaj metrov široki serpentinasti poti je med kamenjem poganjalo rastlinje in nizko grmovje. Spominjalo je na pokrajino nad mejo ruševja v gorah. Nizki, komaj kak pedenj visoki grmički so cveteli v vseh barvah. Med cvetovi so se jasno videli dolgi trni, zaradi katerih bi bilo zelo težko nabrati šopek, čeprav sem si tisti trenutek tega nadvse želel.

Po kamenju se je spuščal velik dolgodlak maček s košatim repom. Takšnega še nisem videl. Največ njegove dlake je bilo bele, posut pa je bil z majhnimi sivimi in oranžnimi lisami. Med nizkim rastlinjem se je zvijal kot kača. Spremljal je nekakšno živalco, ki je bila podobna veliki dolgodlaki beli miši. Tudi takšne miši nisem videl še nikoli. Niti predstavljati si je ne bi mogel v svetu izven tega. Trudila se je sicer ubežati, a hkrati je z nekakšno vdanostjo v usodo čakala, kdaj se bo maček naveličal igre, ta pa jo je vedno znova kot ljubeče prestregel s kosmato tačko.

Spuščal sem se po poti. Nikjer ni bilo nobene žarnice, svetlobe pa je bilo dovolj. Nekdo mi je šel nasproti. Hodil je navkreber z enakim ritmom kot jaz navzdol. V njegovi hoji ni bilo čutiti nikakršnega napora. Bil je precej nižji od mene, kar sem lahko ugotovil kljub temu, da sem ga zaradi strmega klanca gledal navzdol. Oblečen je bil v temnosivo obleko. Morda je imel tudi kravato. Ali pa tudi ne. Ko sva prišla drug do drugega, mi je začel govoriti. Brez pozdrava, kot da je namenjen natanko k meni. Razumel sem, da preizkušnje nisem prestal. Sploh me ni bilo strah.

»… Zato boste zdaj umrli.« Spet je bil tisti umrlipovsem nepoudarjen in spraševal sem se, kaj naj pomeni. Čutil sem, da je prišel trenutek, ko naj bi se zgodilo. Pomislil sem, da prav gotovo ne bo bolelo in da moram biti zelo pozoren na dogajanje, da bi si ga zapomnil in bi ga kasneje lahko opisal. Občutje bi rad odnesel iz teh sanj.

Nekaj se je dotaknilo mojega obraza. Samo obraza. Bilo je čvrsto in plosko, a vendar se je dotaknilo kože po vsem obrazu, ne glede na obliko. Sledil je nekakšen plop.Kot bi se nekaj premaknilo z leve na desno. Kot bi zaprto knjigo, ki jo imaš pred seboj, obrnil s prve platnice na zadnjo. Nič ni bolelo. Niti za trenutek ni zmanjkalo zraka.

Stopal sem diagonalno po velikem, dovolj svetlem prostoru brez luči. Prostor je bil zelo podoben prvemu, kjer mi je moški govoril o preizkušnji. On je zdaj stopal kakšnega pol koraka stran in malo za mano. V kotu je bila pisalna miza. Za njo se je nekaj dogajalo, kar pa ni bilo v zvezi z nama, ki sva prihajala. Tam je bil eden, morda dva človeka, ki sta nekaj počela in sva ju midva nekako zmotila. Nista se zmenila za naju. Opazovala sta zid za sabo, za katerim – to sem čutil z veliko jasnostjo – je na živahno obljudeno mesto sijal svetal sončen dan in so ljudje hiteli sem ter tja. Vsak je imel svoj namen in tudi jaz sem čutil, da imam nek namen, čeprav se nisem mogel spomniti, kakšnega.

Pred pisalno mizo je stal stol brez naslonjala. Moški, ki me je spremljal, je stopil nanj z desno nogo, se z levim komolcem oprl na koleno in v drži misleca desnico ponudil nekakšen majhen papir ali nekaj takega. Morda je bilo kaj povsem drugega, brezobličnega.

»Prijavljamo Aleksandra Makedonskega.« To je povedal s povsem običajnim glasom. Pogledal sem po sebi. Bil sem v navadni obleki. Nekdo je na nekakšno mizo, ki se je pojavila poleg prejšnje, položil nenavadno velik suknjič. Motila me je njegova velikost. Pomislil sem, da me bodo zdaj spravili v telo nekoga v drugem času in prostoru ali pa bom šel ven med tiste ljudi v sončnem dnevu. Saj bi se kaj lahko zgodilo, da bi nekomu bilo ime Aleksander in bi se pisal Makedonski. Pomislil sem tudi, da si nikoli nisem želel postati Aleksander Veliki. Zdaj se je pojavila skoraj otipljiva želja nekaj prijeti, čvrsto zagrabiti, da bi odnesel s sabo, kamorkoli že me bo vrglo. Vrglo, ker sem začutil, da sem povsem lahek, da se dvigujem od tal, da nekaj niha z mano, kot bi se pripravljalo, da me bo vrglo nekam daleč. Zagrabil sem zlato vezenino, ki se je pojavila na plašču, pa sem začutil nekaj, kar mi je kot nekakšno mehko testo lezlo med prsti.

Začutil sem prebujanje v pozno vroče poletno popoldne. Le kako bi se dalo kaj odnesti iz sanj? Še bolj čvrsto sem prijel tisti suknjič, ki se je spreminjal v nekaj brezobličnega, nekaj živalskega. Napenjal sem se, da bi ves čas prebujanja ohranil sanje v mislih, da bi se jih spomnil, ko se zbudim.

Ni uspelo. Iz sanj nisem prinesel ničesar.