Majda Horvat

MLADOST V NEKI  SLOVENSKI VASI



Tam nekje bogu za hrbtom, kjer je stvarnik s praznim žakljem hodil, kot so govorili odrasli, leži čudovita vasica. Majhne kmečke hiše so posejane po petih gričih in na najlepšem stoji cerkev, obdana s pokopališčem in razkošnimi starimi lipami. Od tu je najlepši razgled daleč naokoli, kot da so se vaščani želeli še po smrti razgledovati po poteh, ki so jih v neki daljni preteklosti, bog si ga vedi zakaj, pripeljale v ta odročni kraj.

Mnogi so v tem kraju videli le trpljenje, delo, životarjenje. Otroci smo ga ljubili. Naše so bile vse livade, poti, drevesa, po katerih smo stikali za gnezdi v krošnjah in v dupljah, vendar le iz radovednosti. Naša šola v naravi. Uživali smo v vseh letnih časih: pozimi, ko smo lahko gradili hiše in predore iz snega; spomladi, ko smo iskali prve cvetice; poleti, ko smo bosi stikali za jagodami; in jeseni, ko smo se do sitega najedli vsakovrstnega sadja. 

Imeli smo tudi pravo šolo. In učiteljico, ki ni učila samo nas. Tudi odrasli so hodili k njej po nasvete. 

V tretjem razredu smo šli prvič na izlet. V mesto. Kakšno navdušenje in koliko priprav! Starši mi sprva niso dovolili. Morala sem se odločiti med birmo in izletom. Oboje pa je bilo v istem letu. Dva izleta bi bila vsekakor prevelik strošek. Nisem dolgo razmišljala. Odločila sem se za izlet. Pravzaprav s to odločitvijo niti nisem presenetila in tudi staršem se ni bilo treba preveč zagovarjati pred duhovnikom. 

Začele so se velike priprave. Ni bilo ne primerne obleke ne čevljev. Tako je šla v mesto najprej mama. Po nakupih. Prvič sem dobila sandale. Na vasi jih nismo potrebovali, saj smo poleti hodili bosi. Teta mi je spletla čudovito pisano jopico iz rdeče in bele volne. Doma smo imeli angora zajčke. Vsak dan sem jih česala in počasi se je nabralo dovolj volne. Babica jo je spredla v tanko nitko in teta spletla jopico. Kako mehka in topla je bila! In zelo pripravna za na izlet. 

Končno je prišel veliki dan. Treba je bilo zgodaj vstati, kajti železniška postaja je bila dve uri od naše vasi. Učiteljica se je dogovorila za najem kočije, konja in seveda voznika, da nas je odpeljal na postajo. Mama je pripravila malico in me opremila s kopico napotkov o primernem vedenju v mestu. Najbolj nenavaden je bil tisti, da moram hoditi z odprtimi očmi. Kako pa naj bi drugače, saj imamo tudi na vasi odprte! In paziti moram, kako bom hodila, da ne bodo vsi vedeli, da sem doma s kmetov. Kako pa meščani hodijo?! Ali so drugačni kot mi! Kar malce sem bila jezna. 

In odšli smo. Prvo resnično srečanje z vlakom. Poznala sem ga le iz knjig. In razočaranje. Kako je smrdelo! Kakšne trde klopi! Zanimiv je bil le pogled skozi okno. Kot da se premikajo drevesa in hiše! Ob spuščenih zapornicah so čakali ljudje, da je vlak odpeljal mimo. In iz lokomotive se je strašansko kadilo. Skozi odprto okno so na mojo novo jopico padale črne, mastne saje. Zakaj si ljudje tako želijo odpotovati z njim v širni svet? 

Prispeli smo. Na postaji se je trlo ljudi. Toliko skupaj jih še nikoli nisem videla. Učiteljica nas je odpeljala v muzej. Ogledovali smo si nagačene živali, tudi take, ki jih lahko doma vidimo vsak dan. Žive. Zanimivo pa je bilo ogromno okostje mamuta. Naslednje presenečenje: široka reka. Naše potočke smo zlahka preskočili. Tu pa smo hodili čez po širokem dolgem mostu. In tramvaj, prepoln ljudi, na katerem so potniki kar viseli na stopnicah. In ropot, ki ga nisem bila vajena. In parki polni golobov, cvetja in trave, po kateri nismo smeli hoditi. Nisem razumela, zakaj si ljudje tako želijo iz naše mirne vasi v to ropotajoče mesto. 

Počasi se je bližal čas odhoda. Učiteljica nas je peljala v neko gostilno blizu postaje, kjer smo dobili enolončnico, pojedli svojo malico in se posladkali s kozarcem malinovca. In odhod.  

Na postaji sem z grozo ugotovila, da je moja čudovita jopica ostala na klopi v gostilni. Učiteljica nas je pustila v parku, s strogim naročilom, da se ne smemo niti premakniti, in odhitela nazaj. Kmalu se je vrnila in z njo tudi moja jopica. Bilo mi je hudo, ker sem  povzročila tako sitnost. Opazila je moje žalostne oči in me ni okregala. Tudi staršem me ni zatožila, za kar sem ji bila še posebej hvaležna. Mama bi me gotovo karala, ker po svetu ne hodim z odprtimi očmi.

Domov smo se vrnili pozno ponoči. Ob enakomernem topotanju konjskih kopit smo utrujeni zaspali že na vozu, ki nas je počasi peljal v hrib. Koliko prijetnejši zvok od mestnega vrveža!


  

                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net