DVA POGLEDA NA …

»Ja, kako ti gre?« Govorim kar tako. Njegove oči me nekoliko motijo. Kot da ni pozoren. Kot da gleda kar tako. Roko ima na mizi. Vrti kozarec z vinom.

»Dobro gre. Zelo dobro.« Še lepša je, kot se je spominjam. Takrat sva se srečala ob mojem magisteriju. S svojim prijateljem je bila. Videti je bila velika ljubezen. 

»No, to me veseli.« Če se bom še naprej tako smehljala, me bo krč. Roka, ki jo drži pod mizo, ne miruje. Najbrž je živčen.

»Koliko časa se nisva videla? Tri ali štiri leta? Je tvoj takratni fant …?« Paziti moram! Ne smem prehitevati. V tisti družbi je bila nekaj posebnega. Nasmejana in razigrana. Škoda, da je imela fanta.

»Ja, tako pač pride.« Zmignem z rameni. Le kaj mu je, da me to sprašuje? To se ga prav nič ne tiče.

»Razmišljal sem o samem sebi … o svojem življenju. Kako naprej? Kaj naj zdaj?« Moram ji povedati o sebi. O svojih načrtih za naprej. O nobeni svoji težavi ji ne bom povedal. Saj skoraj nimam težav. Vse gre dobro.

»O tem, več ali manj, razmišljamo vsi. Včasih več, včasih manj.« Le kako se je spomnil name? Predvčerajšnjim me je poklical. Rekel je, da je slišal, da sem trenutno sama. Ali sem za večerjo? Zakaj pa ne!

»Življenje imam urejeno. Denarja imam dovolj. Hišo lahko kupim. Kjerkoli v Sloveniji. Dobro zaslužim. Denar ni problem. Vikend imajo starši. Na morju.« To sem ji moral povedati. Tako bo vedela, da sem resen.

»To je super! Kje pa živiš?« Pravzaprav sem večerjo naročila samo jaz. On le nekaj malega. Nerazločno govori. Glasba je prehrupna. V spominu ga imam bolj prijetnega. Počutim se kot ob bežnem znancu. Ne zanima me, kaj ima.

»… Zdaj živim pri materi. Zelo dobro se razumeva. Pozna te … Le na videz.« Mami sem jo pokazal čez cesto. Zadovoljna je bila. Ko sem se odpravljal, mi je preverila obleko. Kravato sem moral zamenjati. Vrtnico, rdečo, je kupila že prej. Zelo jo zanima, kako se bo tole razvilo. Pripeljala me je.

»Kdaj boš doktoriral?« Vprašala sem kar tako. Nekaj je treba govoriti. Zrezek bi lahko bil bolj okusen. Tisto malenkost na krožniku bolj meša, kot nosi v usta. Če je jedel že doma, zakaj me ni povabil le na pijačo?!

»Najbrž ne bom. Zaposlen sem v svojem podjetju. Dosti časa vzame, če hočeš biti učinkovit. Na veliko malenkosti moraš paziti. Ves čas moraš prežati na partnerje. Ne bi verjel, koliko jih je, ki bi te le izkoristili. Vse se suče okrog denarja. Zdaj se je vse skupaj le nekoliko umirilo. Zdaj imam malo več časa.« Zdi se mi, da je ne zanima! Pripravila se je na tole. Ne pokaže, da jo zanima denar. Dobre znamke oblačil nosi. Vrtnice skoraj ne pogleda.

»Smučaš? Kakšen drug šport morda?« Ni videti športnik. Skušam si ga predstavljati na smučeh, pa ne gre. Preveč tog ... Sploh ni povedal, kaj dela.

»Gneča na smučiščih mi ni všeč. Vsaj ne na naših. Vse preveč je takšnih, ki si to še lahko privoščijo. Grem za kakšen teden kam v Avstrijo ali Švico. Tam je kvaliteta. Dobiš nekaj za svoj denar. Svojo družino, ženo in otroke, bom vozil le v tujino. Tam se dobi najboljše … Tudi fitnes obiskujem. Skoraj redno …« Tako sem ji nekaj obljubil, ponudil. Zdajle me je pogledala bolj pozorno. Vse je pojedla.

»Odpravila se bova, kajne? Najlepša hvala za prijeten večer. Zelo si me razveselil!« Izrečenih fraz me je kar sram. Še bolj nelagodno se počutim. Podpisuje naročilnico. Ves večer sem čakala iskrice. Razočarana sem. Iz tega ne bo romana. Niti zgodbe ne!

»Lahko noč!«