Jože Bregar

PO POGREBU


 Tistega dne niso kapljali k svoji mizi v bifeju ob običajnih urah. Vsi so kakšno uro zamujali in Azra je kar dvakrat posredovala ter prosila ravno prispele goste, naj se posedejo k drugi mizi, ker je tista rezervirana za pogrebce.

Potem so prišli, kot še nikoli prej, vsi skupaj, a bili so nekako drugačni. Miha, ki je, dolg in suh, vedno tiščal  roke čim globlje v žepih in bil pri tem nekoliko sklonjen, je zdaj z rokami opletal okrog sebe, kot bi mu nekdo obesil na rame nekaj odvečnega, pa ga to moti in ga spravlja v zadrego. Bil je v črni obleki, ki je bila nova morda pred petdeset leti ali več. Bobo se je prestopal v preozkem plašču, ki mu je bil narejen po meri najbrž še v fantovskih letih. Okrog vratu je imel z velikanskim vozlom zavezano čisto novo kravato, kar ga je sililo, da je držal glavo nenaravno pokonci. Njegovim lasem se je videlo, da si jih je tisti dan poizkusil počesati, a mu ni uspelo. Jaka je bil oblečen v črno. Nekje je našel tudi črno srajco in črn klobuk s precej širokimi krajci ter tako spominjal na skrivnostnega maščevalca iz nekega fantazijskega filma. Marjeta si je oddihovala kot po težko opravljenem delu    in zaradi pihanja so po njenem bogatem oprsju in zares obilni postavi valovile črne čipke, ovešene z drobnimi bleščicami. Profesor je bil zaradi svoje vsakdanjosti med njimi skoraj neopazen.

Nerodno svečano so se posedli. Miha se je obrnil k profesorju in potiho vprašal: »A?« Profesor se zanj ni zmenil in se je samo odhrknil. Marjeta se je na stolu nekajkrat premaknila, da je glasno zaškripal, grozeč, da    se bo sesul pod njo. Jaka se je zagledal v konice svojih, tisti dan po dolgem času zloščenih čevljev. Bobo se je kot vedno med prestopanjem počasi postavil na svoj konec šanka.

Drugi gostje so za trenutek utihnili in jih na pol skrivaj opazovali, potem pa se je nemir v bifeju spet dvignil na običajno raven. Azra je molče na pladenj pripravila pijačo, za vsakega posebej po njegovi navadi, in jo odnesla k mizi. Ob Bobotu je malo postala, da se je lahko mirno zagledal v grabenček njenih prsi.

Najprej je segel po pijači Miha: »A? Bomo …?« Vsi so bili resni, kot bi se poglobili v razmišljanje. Resno so si kimali.

»Ja, tako je to … Smo tukaj … potem pa nič,« si je Marjeta še vedno oddihovala. 

»Smo tu mogoče zato, da bi rekli: hiša, studenec, most, vrata, vrč, okno, sadno drevo …« Jakatov glas je bil nekoliko opraskan, »… potem pa nič?« Po tem dolgem, utrudljivem in globokem govoru je svečano pogledal prisotne, po vrsti, enega za drugim, nato pa dvignil svoj špricar. Marjeta se mu je pri vračanju pogleda malo namrdnila.

»Naš …, zdaj pokojni Albert,« se je namuznil profesor, »bi takrat, ko ga mi še nismo poznali, napravil precej daljši seznam in na koncu bi dodal: 'Tu sem zato, da bi bilo vse to moje!' To svojo trditev bi znal na vse mogoče poštene in nepoštene načine tudi dokazati in v pravilnost tega bi bil tudi sveto prepričan. Pred nekaj dnevi pa bi zelo verjetno rekel: 'Tu sem zaradi svojega vnuka. Kako lepo se smeje'! … Tako je to … Da smo tukaj, je kriva ljubezen ali nekaj podobnega med dvema nekje v daljni preteklosti, razlog za naše obstajanje pa si mora vsak sam izmisliti. Pametnega razloga za to, da smo tukaj, ni.«

»Se strinjam, pametnega razloga za to ni … ni ga,« se je strinjal Jaka.

 Marjeta je pazljivo poslušala. Miha se je, zaradi na- glušnosti, nagibal proti profesorju med mizo in njo. Nazadnje se ji je zazdelo, da se je zdrenjal že predaleč, zato ga je dokaj grobo odrinila: »Kam pa rineš! Sedi no sam! Res je! Bi znal kdo najti kakšen razlog, da je na svetu tale? Samo poglejte ga! Pravzaprav … kakšnega pametnega razloga jaz niti zase ne vem.«

Azra je v pomivalnem koritu ropotaje pomivala kozarce, skodelice in krožničke. Bila je napol obrnjena proti Bobotu, ki je svoj pogled prilepil na njeno oprsje. Jaka je opazil, kam strmi njegov klošarski prijatelj. Pokazal je nanj in rekel nekoliko glasneje, da bi ga gotovo slišal v bifejskem hrupu:

»Bobo je, na primer, prepričan, da je tu zato, ker ima Azra joške.« Nasmehnili so se, kot bi nekdo v tem svečanem trenutku rekel nekaj neprimernega in tako žalil njihovo razpoloženje. Pri bližnjih omizjih, kjer so nekaj slišali, so se glasno zasmejali. Azra se je strmo in kljubovalno zazrla v Jakata, uprla roke v bok, dvignila prsi, kolikor se je dalo in se še bolj približala Bobotu.

»A ja …?« se je oglasil Miha, se malo dvignil s stola in pogledal s svojimi osemdesetletnimi očmi v Azrin dekolte. »Pa res.«


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net