Jože Bregar

MAJHEN SVET V SREDINI SVETA



V pisani oblekici in belih nogavičkah je tekala štiriletna po potkah in stezicah malo nad mestom. Širila je ročice, jih dvigala visoko proti soncu in belim oblačkom ter vriskala.

»Kako veliko je vse! Še bolj veliko je, kot lahko pokažem!« Zmotila jo je jata ptičev. Svetle očke so se ujele na utripanje kril in odprta usteca so pozabila na vzklike, ki so ji prej kar sami uhajali iz grla.

Dedek in njegov prijatelj istih let sta počasi stopala po potki med travnikom in njivo, na kateri je šelestela koruza. Bila sta si kaj različna. Eden je bil visok in suh in na glavi je imel plešo z vencem predivnatih pepelnatosivih las, ki so se rahlo premikali v topli poletni sapici. Drugi je bil debelušen in je opazno šepal ob smučarski palici. Njegovi lasje so bili snežnobeli in so se svetili v soncu kot polakirani. Pomenkovala sta se pretirano glasno; bila sta pač naglušna.

»Bolj počasi, Ana, ne predaleč! Pazi, kam stopaš, ne v travo!« je svaril dekličin visok in suh dedi.

»Pusti otroka, saj vidiš, kako se ji svetijo očke!« Debelušni se sploh ni jezil, čeprav se je zaradi glasnosti to na prvi mah zdelo. »Ves svet se ji sveti v njih.«

Ana se je v tistem trenutku ustavila ob njima in je slišala nekaj zadnjih besed.

»Kaj je to: svet?« Dedija sta vprašujoče pogledala drug drugega. Najbrž noben ni vedel, kako naj razigranim štirim letom pojasni reč, ki je še sam dobro ne razume. Debelušni se je opogumil:

»Veš, to je … vse, kar je … vse, kar vidiš in ne vidiš … sonce in … luna,« njegov pogled je zakrožil po nebu in Anin ga je spremljal, »in vse zvezde in … sploh vse.« Zasvetilo se mu je v očeh. »Tudi ti si majhen svet!« Glasno si je oddahnil, ko je zaključil svoje predavanje. Bil je zadovoljen sam s seboj. Ana je z odprtimi usteci nekaj časa čakala. Videti je bilo, kot bi nekaj napeto premišljevala, potem pa je dvignila ročici, se obrnila in stekla po potki.

»Všeč mi je svet, vseh barv je … in vetrček piha … in metuljčki se lovijo.« Obrnila se je proti dedkoma. 

»No, res si ji pametno razložil stvar, … res.« V glasu je bilo čutiti očitek.

»Saj ni važno …« je debelušni zamahnil z roko. »Poglej, kako srečno vesolje je v njenih očeh! Vidiš, kako se ji bleščijo … poglej vendar!« ga je spodbujal, ko je videl, da gleda otroka brez pravega zanimanja. »Poglej vendar!« Dvignil je roko in pomahal deklici, naj pride bliže. Ta je najprej za trenutek obstala, kot bi se odločala, ali se bo vabilu odzvala ali ne, potem pa se je nagnila naprej in zadrobila proti njima.

»Ja … vesta, ves svet ima barve in … še veliko drugega!«

Visoki plešasti dedek se je široko nasmehnil. Sklonil se je in pobožal skuštrano glavico.

»Si že pridna, Ana …« Ker ni rekel nič več, se je Ana obrnila in vriskajoč stekla proč.

»Vidiš, kako lep je njen svet.«

»Ja ja, moj svet je pa za mreno … saj ne vem več, sivo ali zeleno.« Čemerne besede so zvenele sprijaznjeno. »Saj vem, da je njen svet lep.«

Ana je dvigovala ročice in si sproti izmišljala besede, ki jih je potem pela v bogastvo sončnega nedeljskega popoldneva:

»… moj svet je lep …

moj svet ima barve …

moj svet je sredi sveta …

jaz sem sredi sveta …

rada imam svoj svet …

sem v velikem svetu …

tudi jaz sem svet …«


Dedka sta jo gledala in vsi trije so svet občutili enako.




                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net