Gabrijela Kermavner

POTOVANJE



Spet pojdem tja, 

kjer spali so topoli, 

ko midva,

mokra sva od rose,

se v mlado jutro prebudila.

Natrgal rož si celo mi naročje,

a stresel v reko vse,

še preden sem jih v šopek povezala.

Oči sem zanje izjokala,

da nisem videla razkošne trate,

ki s cvetjem

leto jo je znova zasejalo.


Spet pojdem tja,

kjer pesek vroči 

voljno je telo objemal,

in tvoje roke školjke so iskale,

da biser bi našle,

ga meni dale.

Ko sonce zjutraj tipa po obali,

pa najde le lupine,

votle, prazne, 

ki plima nosi jih po mokrem pesku.

Spet pojdem tja, 

kjer hrast ima svoje domovanje,

razteza veje stare,

da me objame vanje.

On ptice hrani,

nudi jim zavetje,

ujame veter v svojo varno krošnjo,

izpolni vsako prošnjo.

In glej, jeseni

mi to drevo 

je z listi zlatimi postlalo posteljo,

da se uležem vanjo.


In zdaj sem tu,

kjer vse poti in ceste se končajo.

Sedaj sem tu,

kjer zlivajo se reke v temno morje, 

sedaj sem tu, 

kjer se konča obzorje.

Sedaj sem tu, 

kjer mir neskončni biva,

da odpočijem si od potovanja,

vseh starih ran

in večnega pričakovanja.



                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net