PRAZNOST

jaz nikoli ne jokam

že dolgo

ne morem več 

jokati

kjer so se posušile solze

so ostale 

globoke 

sledi

kjer je bilo srce

je praznost

lupina je stekleno steklo

v omari 

visi

zaprašena duša

drevesa so postala gozd

zdaj 

včasih

jokam