ZASLEDOVANJE LEPOTE
PRAVLJICA
Daleč, daleč za devetimi gorami in sedmimi vodami, je pred davnimi časi ob beli poti zraslo drevo. To ni bilo najlepše drevo, kar jih je zraslo tam okoli. S krošnjo, ki ni nikoli ozelenela, pa tudi nikdar odvrgla svojih kostanjevih listov, je bilo nenavadno. Vse, kar je ondod moglo gledati, je kar naprej obračalo oči v vogal rožnate hiše, ki je bila postavljena v krošnjo nenavadnega drevesa. Ni bila to najlepša hiša, kar jih je stalo tam blizu. Bila pa je s svojo nagrbančeno rožnato zunanjostjo vsaj nenavadna, če ne kar grozljiva. Tudi za ped velika žena, po imenu Misel, ki je v hiši prebivala, je bila bolj nenavadna kot lepa. Nikoli ni zapuščala svojega doma, le rdeča hišna vrata je odpirala na stežaj, da so njene hčerke lahko odhajale in se spet vračale domov.
Pred stokrat sto leti je bila gospa Misel poročena z najlepšim moškim v okolici. Vsaj mislil je njen soprog Napuh tako. Prva leta zakona sta se imela zelo rada. Njuna ljubezen je bila zibel za toliko hčera, da jih kmalu nista znala več prešteti.
Nekega dne, pozno popoldne se je obiralo s svojim prihodom, je gospod Napuh visoko dvignil glavo, se zavrtel na eni nogi in si v prepolni hiši vzel toliko prostora, kot se mu je dozdevalo, da si ga lahko vzame. Hčerke so se prestrašene stisnile v temne kote in pridušeno hlipale, gospa Misel pa je bolj kot kdaj prej mislila. Hitro in pametno. Poblisnila je z očmi in, kot je najbolje znala, na stežaj odprla rdeča hišna vrata. Nobenega glasu ni bilo iz njenih ust. Napuh je še za trenutek postal, kot bi pričakoval, da si bo Misel premislila. Potem je dvignil cilinder, se priklonil in stopil čez prag. Saj ni tako lep, kot se je zdelo …,je pomislila soproga, preden se je posvetila vzgoji deklet.
Gospa Misel je vedela, zakaj živi v nagrbančeni rožnati hiši in kakšno je njeno poslanstvo. Hčerke so odrasle in kar po vrsti jih bo pošiljala v beli svet med ljudi, ki včasih ne vedo, kako bi na jezik ali na papir postavljali besede.
V petek, točno opoldne je bila Visoka pripravljena. Mama jo je pospremila do rdečih hišnih vrat, jo mimogrede opozorila, naj se sključi, da bo nepoškodovana prestopila prag, in ji za slovo vzpodbudno prikimala.
Na beli poti se je Visoka dobro znašla. Okolico svojega doma si je dostikrat ogledala skozi podstrešno lino, ki je zijala v steni njihove hiše. Ni pa mogla vedeti, kako visoke so bile stavbe za prvim ovinkom. Bila je najvišja, pa nekaterih streh ni mogla doseči niti s pogledom. V prvi ulici so se hiše držale druga druge, v naslednji pa so bile ločene z ozkimi dvorišči. Ponekod so bile v pritličjih hiš same izložbe, v drugih pa okna, v katerih so se prižigale luči. Visoka je bila utrujena in hudo razočarana, ker nikjer ni našla nikogar, ki bi se bil pripravljen z njo pogovoriti, kaj šele, da bi kdo potreboval njeno pomoč. Sedla je na rob pločnika in zaspala. Sanjala je, kako jo je našel pesnik, ki v svoji Visoki pesmi ni mogel zaključiti začete rime …
Tudi njene sestre so v svet hodile ob petkih, točno opoldne. Kratka se je hitro vrnila. V bližnji šoli je našla kup zvezkov z nepopravljenimi nalogami, se vtihotapila med liste in pred vse tiste gospode, pred katere so učenci postavili k-je, odtisnila svoje znamenje: h.
Dolga je srečala uslužbenko, ki v svojem poročilu ni mogla zapolniti praznega prostora. Spoprijateljili sta se … Grda je sedla razbojniku na jezik, Nesramne so se vsi otepali in tudi Nerazumljiva ni sklenila nobenega poznanstva.
V zgodnji pomladi so sestre začele odhajati v dvoje ali troje, pa ne samo ob petkih, ampak vsak dan. Prijateljevale so z mladimi fanti, ki so svojim deklicam šepetali sladke pripovedke, skakale so z ustnic na ustnice babicam in dedkom, ki so na sprehodih svoje drobne zaklade razkazovali soncu in prijateljem. Pomagale so sosedom, ki so klepetali kar tako …
Domov so se vračale le takrat, kadar so bile zelo, zelo utrujene.
Lepa se ni nikoli vrnila. Nekdo se je sebično zaljubil vanjo, skril jo je v temen kotiček svoje kamrice in nikomur več je noče prepustiti …