Darja Jakopič

SAJ JE VSEENO …



Za Rožco je treščilo. Grom se je razlegel med hribe, se počasi umiril, potem je počilo še enkrat. Donelo je mimo pokonci postavljenih pašnikov, čez Golico in Kočno, vse do s sončnimi žarki obsijanega Španovega vrha. Pogled nanj me je prikoval med prve debele kaplje, ki so padle z jasnega neba nad našim poljem. Dotaknile so se vroče, razpokane zemlje in se v hipu posušile. Potem je dež ponehal.  

Saj ne bo hudega, sem pomislila. Včasih so rekli, da veliko grmenja še ne pomeni veliko dežja …

Trdo sem prijela motiko in strah me je bilo. Ozračje okrog mene je postajalo modrikasto, sivo, težko. Stari ljudje so vedeli povedati, da v naših hribih suša nikoli ne pobere letine, moča, ja, moča pa rada. Z železno konico motike sem zarezala v trdo rovtarsko zemljo na eni od naših treh dolgih, ozkih njiv, ki ležijo tako, da pri malici, s kosom kruha v roki, lahko sedeš in se ti ni treba držati za drevo.

Počasi sem jo dvignila, zemljo, najprej z ene, potem z druge strani. Nič. Zrahljala sem jo z roko. Nič. Vse stare modrosti … nič. Letošnja suša je dala malo krompirja. Saj je vseeno.  Samo kdaj pa kdaj je še na mizi. Morda ob nedeljah, malokdaj med tednom, ker takrat traja kosilo od opoldne, pa skoraj do večera … 

Nenadoma je bilo tako kot bi se me hkrati želela znebiti nebo in zemlja. V bližnjih vejah je zašumelo, med bliskom in gromom ni bilo za globok vzdih predaha, drevje se je začelo pripogibati. Lilo je v močnih curkih. Odvrgla sem motiko in stekla. Pod nogami so bile kotanje in kamenje, naša hiša pa globoko pod strmo, ukrivljeno stezo. Ko sem se le oklenila ključa, ki že drugo stoletje odklepa težka macesnova vrata starega kmečkega doma, je odjeknilo za mojim hrbtom.

Lomilo se je mogočno drevo. Počasi, hrešče, kot bi iskalo prostor med njivo in podrastjem na obronku gošče za svoj pristanek. Potem je padlo. Suhi stoletni jesen. S koreninami vred je treščil na izkopan krompir, ki sem ga pustila na mokri zemlji. To je bilo zadnje, kar sem izkopala … na tisti ravni njivi.

Saj je vseeno. Zvečer smo sedeli za veliko mizo v kuhinji. Vsa vrata so bila odprta, da smo mogli okušati mir umitega poletnega večera. Tišina je rezala, luči nismo prižgali. Vsak s svojimi mislimi na popoldansko hudo uro, z rokami, položenimi v naročje ob tisti mizi … Zdaj je ni več.

Odšli so. Vsi. Samo prostor je jemala v kotu kuhinje.     

Saj je vseeno …

Lani sva pospravila zadnje suhe veje z njive, na kateri raste samo še plevel. 



  


                             Trg Mladinskih delovnih brigad 9, 1000 Ljubljana,  e mail: info@drustvo-navdih.net