MLADOST V PREDMESTJU

… Vsak dan bolj osamljena je bila. Izmikala se je prijateljicam, malokdaj se je pogovarjala s svojo starejšo sestro. Ne, ni govorila, le poslušala jo je, pa ni ničesar slišala …

… Zgodilo se je, da je na sebi začutila dolg pogled sošolca ali neznanega mladeniča. Takrat je bila vedno začudena. Ničesar ni bilo, kar bi jo lahko zmedlo. Trdno je hodila po svoji poti. In čakala …

Do tiste sobote … v davnem poletju, ko so njuni koraki puščali sledi na isti cesti, le v nasprotni smeri. Srečala sta se. Na mestni ulici, kjer se neznanci kar naprej srečujejo. Ona, osamljena deklica, in on, fant od drugod. Zadržala sta vsak svoj korak, se pogledala in nista bila več tujca …

… Bilo je vroče poletje. Bela cesta, do katere so poslej vodile vse njune poti, je v zgodnjih popoldnevih žarela in na ozkem pločniku je bilo ravno prav prostora, da sta se ob srečanjih ustavljala in razmišljala, da se že dolgo poznata. Ona je oblekla že skoraj pozabljeno široko pisano krilo, on pa je pripovedoval o razbeljenih skalah in o kamniti hiši pod žgočim soncem, o očetu, ki ga nikoli ni poznal, ker ga je izgubil prej, preden je zmogel brez pomoči narediti nekaj kratkih korakov, in o mami, ki mu piše, naj ne pozabi …

… Ni mu odgovorila. Počasi se je obrnila in odšla po cesti, polni rdečega prahu. Za vedno … V svoji sobi je tanko krilce skrbno zložila in ga pospravila tako globoko v predal, kakor bi vedela, da ga ne bo nikoli več oblekla. Poiskala je oprijete črne hlače in dolgo majico, sedla k pisalni mizi in tam našla tri neodprta pisma. Kako malo, je rekla, ja, kako malo za vse dolgo poletje. Ko je drugega za drugim prebrala, je opazila, da so si vsa tri podobna. Nič novega, nič prav prijaznega, in šele v zadnjem je omenil, da se mu že dolgo ni oglasila … Pa ga to ni preveč vznemirjalo, samo omenil je pač. Jutri mu bom pisala, prav zares mu bom povedala, da … Takrat je bila še prepričana, da bi bil težko brez nje …

… Potem je sedla in strmela, mimo vsega, kar jo je obdajalo, nekam v prazno. Bila je mirna, nenadoma je vedela, da vara vse življenje le sebe … Če le ni misel na sive, vroče skale v njegovih očeh … prevara. Ali pa so morda spomini na tisto davno poletje greh … Kadar je bilo zelo hudo, so bile grešne misli njena edina tolažba …

Zdaj bo vse drugače. Niti sebe ne bo več varala. Sklenila je, da ne bo hodila po belih poteh med črnim marmorjem in nikoli iskala v zlato vkovane resnice na žarnem zidu …

… Za hip je pomislila, da starka v kamniti hiši več ne čaka …